Nevarna križišča in zahtevne poti

Nedeljska maša v podružnični cerkvi se ga vedno znova dotakne. Nagovori ga že sama cerkvica s svojim umetniškim bogastvom pa ubrano petje ne preveč številčnega zbora, saj naselje ni ravno veliko, predvsem pa misli domačega župnika, izrečene iz globokega osebnega prepričanja.
Po maši se ne razidejo takoj, ampak si poiščejo sogovornika, da si izmenjajo vsakdanje novice in izrečejo nekaj prijaznih besed, ki so izraz pozornosti in dajejo poseben pečat nedeljskemu dopoldnevu.
Igor se je tudi tokrat zaklepetal. Otroci so medtem našli svojo družbo, žena pa je odšla proti domu s sosedami in znankami. Pohitel je za njimi, da bi šli vsaj del poti skupaj. Kmalu je dohitel Rezko, ki se je vsa upognjena opirala na palico in s težavo premikala noge. Po moževi smrti sama in s sinovo pomočjo po službi z veliko ljubeznijo obdeluje tistih nekaj kosov zemlje, ki so ji po pozidavi hiš in industrijskih obratov še ostali. Prijazno jo je pozdravil in hotel iti kar mimo, pa je iz vljudnosti umeril svoj korak po njenem in izrekla sta nekaj besed o vremenu.
»Spet se je začela šola,« je nato rekla Rezka in ga presenetila, saj je vedel, da sta njuna vnuka že pred leti končala šolanje.
»Ja, spet,« je odvrnil in dodal, da so počitnice vedno prekratke. In že je hotel pospešiti korak, pa ga je Rezka znova presenetila: »Saj poznate to naše križišče in Ozko cesto?«
»Prav dobro,« je rekel, ker ni vedel, kam Rezka meri.
»Nič kaj rada ne grem v tisti konec,« je nadaljevala.
»Imate prav; kar nekaj ljudi poznam, ki prihajajo domov raje po glavni cesti, četudi je pot malo daljša, samo da ne pripeljejo v križišče z Ozke ceste.«
»Sin pravi, da je križišče, če pripelješ z Ozke ceste, nepregledno.«
»Zato pa je bilo tam že kar nekaj zvite in razbite pločevine!«
»Res je križ s tem našim križiščem,« je pomodrovala Rezka, »še bolj pa se bojim klanca na Ozki cesti.«
»Saj niti pet metrov ni široka,« je dejal in dodal, da jo je natančno premeril. »Že leta in leta opozarjamo na to ljudi, ki odločajo, pa smo doslej dobili samo nekaj obljub.«
»Nekoč je bil to kolovoz, ki smo ga kmetje uporabljali za dostop do njiv. Potem so ga malo razširili, pa ne prav veliko zaradi bregov na obeh straneh.«
»Tam, kjer ste včasih vozili s konjsko vprego, zdaj vozijo težki tovornjaki. Pa še dva osebna avtomobila se komaj srečata!«
»Samo po šofersko mislite,« ga je zavrnila Rezka. »Kam pa naj se umaknejo pešci, predvsem šolarji, ko hitijo na avtobus, če se srečata dva tovornjaka? Ali se bo res morala zgoditi nesreča s smrtnim izidom, kot se je zgodilo na križišču nekaj metrov naprej, da se bodo odgovorni zganili?« je bilo čutiti skrb in jezo v njenem glasu.
»Saj smo opozarjali in opozarjali, pa nič ne pomaga!« je rekel Igor.
»Res se nič ne spremeni, zato pa grem vedno na začetku novega šolskega leta tja,« je dejala.
»Kam tja?« se je začudil Igor.
»Že nekaj let ob začetku šolskega leta prehodim tisto nevarno križišče in Ozko cesto, zmolim rožni venec in ju z blagoslovljeno vodo poškropim. Cesto in križišče!« je poudarila. »To delam, da bi obvarovala pešce in še posebno naše otroke. Drugega ne morem storiti.«
»Kaj res? Cesto in križišče blagoslovite,« je bilo čutiti začudenje in spoštovanje v Igorjevem glasu.
»Čutim, da moram to narediti. Včeraj sem tako dolgo hodila, da me je sin pogrešal. “Mama, si spet odšla na križišče?” me je vprašal.«
»Veste, velikokrat sem že pomislil, da je pravi čudež, da tam ni bilo nobene prometne nesreče s težkimi posledicami.«
»Nekaj jih je že bilo, a hvala Bogu, nobene hujše.«
»Rezka, vi ste za varnost tam naredili več, kot vsi ti neodgovorni odgovorni ljudje,« jo je pohvalil Igor.
»Ja, ampak že letos sem komaj prehodila to pot. Saj vidite, komaj se še premikam. Ne vem, če jo bom drugo leto še zmogla.«
»Seveda jo boste!« jo je bodril Igor.
»Bog ve, kaj vse se lahko zgodi v enem letu,« je rekla in stopila proti vrtnim vratom.
»Če ne boste mogli, pokličite mene,« se je ponudil, »to vaše delo se mora nadaljevati. Rezka, zdaj marsikaj razumem: tako neurejeno križišče in ozka cesta, pa brez večjih nesreč!«
Rezka se je naslonila na napol odprta vrata in za trenutek počakala. »Veste, na križišče ne hodim samo zato, da bi šolarji varno prišli v šolo.« Spet se je za hip ustavila. »Še mnoge druge, še veliko zahtevnejše poti morajo prehoditi. Saj razumete, kaj mislim.«
»Tudi na tiste poti mislite, ko blagoslavljate križišče?« se je zamislil Igor.
»Pa ne samo takrat,« je dodala in se napotila proti hiši.
Hotel se ji je še enkrat zahvaliti ob misli, da tudi njegovi otroci vsak dan hodijo po tem križišču in že odhajajo na one druge zahtevne poti, ki jih je imela v mislih Rezka. Pa ni rekel ničesar, le pomahal ji je, ko se je ozrla nazaj, potem pa odšel proti domu. Pa ni šel naravnost domov, ampak h križišču in na Ozko cesto. Bilo je mirno in prazno. Vse je samo čakalo naslednjega jutra, ko bodo tod spet hiteli šolarji in pešci, mimo njih pa bodo drvela težka vozila. “Kot v našem življenju,” je pomislil. Misli so se kar same od sebe začele spreminjati v molitev in prošnjo, da bi jih na vseh križiščih in poteh življenja spremljal božji blagoslov.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.