Ljudje, glavo pokonci!

Nedelja je. Cerkev je danes polna. Čudno apatično ozračje. Trudim se, da bi bil zbran. Krotim misli, ki hočejo pobegniti nekam daleč od Boga. Drobno zacinglja zvonček, ki naznanja začetek svete maše. Bo to samo še ena pobožna formalnost tega malce zmedenega in odtujenega verskega občestva? Kakor ponavadi stojim zadaj. Rad imam pred seboj vso cerkev in ljudi, ker tako čutim nekako totalnost prostora in dogajanja.

Med ministranti zagledam duhovnika, moža bolj majhne postave, srednjih let. Vznemirjeno se zdramim. Če se še tako trudim, da bi oznanjevalce božje besede cenil enako, mi to ne uspe. Ne iščem nikakršne podobnosti z medijsko razvajenim ali zastrupljenim gledalcem oziroma poslušalcem. vendar globoko v svoji kulturni podzavesti pričakujem, da se času primerno govori o Bogu, o naši veri, o smislu življenja. Sleherni duhovnik, ne glede na svojo izobrazbo, pa ima svoje sposobnosti in tudi posebnosti. Veliko bolj je pomembno, kako vernikom predstavijo stare in večne resnice iz evangelijev. Lahko mahajo z rokami in na ves glas govorijo. Lahko tiho in zdolgočaseno ponavljajo deset stavkov. Ali ni pomembno, da nam govorijo tako, da zares prisluhnemo, da pride beseda do srca, da premislimo, kar smo slišali...

zgodba4 09 2006Začne se pridiga. Duhovnik pogleda po ljudeh, kakor da ne zna začeti. Nestrpno čakam. Govori z nekakšnim dialektom, pogovorno, kot da smo v prijateljskem krogu. Oznanjevalec božje ljubezni! Bog nas ljubi takšne, kakršni smo! Zaradi te ljubezni je naše življenje čudovito. Vse dogodke nam ponuja iz te enkratne perspektive teologije božje ljubezni. Govori resnično nam: izgubljenim, zdolgočasenim, digitaliziranim ljudem, ki sramežljivo hlastamo prav po tem - po Ljubezni. Besede so izbrane. Zdaj je psiholog, potem je teolog, potem čisto navaden človek, tako zelo podoben vsem nam, ki smo prišli v cerkev iz navade ali po dolžnosti, a zelo malo iz potrebe, da bi se vsaj za hip znova pobrali, sestavili.

Požiram njegove izbrane, natanko premišljene besede, misli, ki so tako preproste, lepe. Včasih se sam v sebi nasmehnem, ko zaslišim znane besede velikih duhovnih pisateljev in psihologov sodobnega sveta, ki sem jih prebral v mnogih knjigah - a vsi jih niso. To apatično, enolično nedeljo nam govori o človeškem upanju. Vidim vernike v hrbet, a razločno čutim, kako so zbrani, kako požirajo, kako čudežno hrano, besede o ljubezni, o vztrajanju, o odpuščanju. Nobenega dolgočasja. Polnost trenutkov, ki so kakor biseri sredi razpadajočega sveta.

Svojo pridigo zaključi nenadno, nepričakovano. Gleda ljudi in na koncu reče zelo preprosto in naravnost: "Ljudje, ne se bati! Bog vas ima rad!" Grobna tišina. In potem, kakor udarec na gong: "Glavo pokonci!" Ljudje nekako otrpnejo. Nekaj sekund potrebujejo, da doumejo. Potem se spogledajo. Drug drugemu nekaj rečejo, se zadovoljno nasmehnejo. Sam sebi rečem: Hvala Bogu! To nedeljsko mašo si bom zapomnil. Res ni prav, a ko se bo naslednjič oglasil zvonček, bom razočaran, če ne bom zagledal, kako malo zaletavo, nerodno prihaja ta nenavadni oznanjevalec božje ljubezni.

Odhajamo potolaženi, zbrani in veliko bolj veseli, kot smo prišli. Da, veseli. Čudovito veselje je v meni. Glavo pokonci, malodušni, ravnodušni...

Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 56.

Zajemi vsak dan

Ko grem čez žitna polja, / vidim, kako se vse zlati. / Tisoč misli v meni se zbudi: / jasnina otroških oči, / srce, ki Tebe si želi.

(Anka Kogelnik)
Ponedeljek, 21. Oktober 2019
Na vrh