Tebe mi je poslalo nebo

Tako je od sreče zavzdihnila gospa Monika, ko je ujčkala malega Petrčka. Nikoli ne bo pozabila tistega poletnega popoldneva, ko je pri vratih pozvonila Hana. Bila je vsa objokana, bleda, shujšana in na njenem obrazu se je odražal obup. Bila je študentka, ena od mnogih prijateljic njenega sina Roberta.
Kar pri vratih je postavila na tla veliko potovalko in rekla: "To izročite vašemu sinu. Njegovo je!" ter naglo odšla.
Monika je segla po potovalki in jo odnesla v stanovanje. Potovalka je bila že nekoliko odprta, zdaj pa jo je povsem odprla.
"Moj Bog!" je zaklicala, saj je v potovalki spalo malo dete, tako srčkano in čisto v belem, kakor angelček. Poleg njega pa še polna steklenička in duda.
"Kaj to pomeni?" se je za njenim hrbtom oglasil njen mož. Oba sta jih štela že krepko čez petdeset. Med tem se je dete zbudilo in začelo glasno jokati. "Treba ga bo nahraniti in previti," je rekla Monika. "Ničesar ne boš storila, takoj moramo javiti policiji ali pa poklicati socialno skrbstvo," je ves razburjen trdil mož.
"Počakajmo, da pride Robert domov. Ali ne vidiš, kako mu je otrok podoben?" je vsa zmedena rekla Monika. V potovalki so bile skrbno zložene pleničke in srajčke, na vrhu pa je bil zložen krstni list. "Peter S." je pisalo na njem, po datumu rojstva je bil sta pet mesecev. Torej je fantek! Takoj ga je previla in nahranila. Ko je podrl kupček, se je Moniki nasmehnil. Tako jo je ganilo, da je zajokala.
Kakor nalašč je tistega dne Robert prišel domov prej kot navadno. Letos bo končal študije - postal bo arhitekt. Imel je zdaj resno zvezo in se je nameraval poročiti.
Do kraja presenečen je bil, ko je prišel domov in zagledal v maminem naročju dojenčka. "Kaj to pomeni?" je vprašal. "Fantka je prinesla Hana in rekla, da je to tvoj sin," je nič kaj prijazno odgovoril oče. Robert je prebledel in sprva ni vedel, kaj naj reče. "Na, vzemi ga v roke in ugotovil boš, da je res tvoj sin. Poglej: tvoje temne oči ima in enake lase kakor ti," je vsa solzna rekla mati. Robert je obstal kakor okamenel.
V dnevni sobi je postalo tako tiho, da bi lahko slišali miško. "Oprostita mi," je dejal Robert. "Hana je bila nekaj časa res moje dekle, toda potem sva se razšla. Kakor vesta, se imam namen poročiti s Klaro... Zdaj pa tole! Zakaj mi ni nič povedala? Res pa je, da je že dolgo časa nisem videl. Poiskal jo bom in se z njo pogovoril. Res je moj sin, če štejem po datumu rojstva. Ne morem pa razumeti, zakaj mi tega sploh ni omenila. Ona nima staršev. Vzgajala jo je teta, ki pa je zaposlena, da lahko živita. Hana ima še polovico študija. Po svoje razumem, da ne more skrbeti za sinka... Prosim vaju, odpustita mi to in sprejmita mojega sina. Lepo bom skrbel zanj. Kljub temu, da se bom oženil."
Že naslednji dan jo je šel poiskat. Hane ni bilo doma. Njena teta mu je rekla, da je šđla študirat v drugo mesto. Povedala mu je tudi, da je bila Hana do kraja obupana. "Ni videla drugega izhoda, kakor da sinka izroči tvoji materi. Prepričana je, da bo ona še najbolje skrbela za Petrčka. Robert, da bi jo videl, koliko je revica prejokala..."
"Le zakaj mi ni povedala? Mogoče..." Naprej ni mogel, nenadoma so tudi njemu stopile solze v oči.
"Prosim, ne prihajaj več," je rekla teta. "Upam, da te bo prebolela in končala študij."
Domov je prišel ves zamišljen. "Nisem je našel," samo to je rekel. "Prepozno."
Toda brž je postal boljše volje, ko je videl, s kakšno ljubeznijo in veseljem streže mati njegovemu sinku. "Zdaj sem dobila še enega sina in obenem vnuka in najino življenje v jeseni bo smiselno in lepo," je rekla možu.
"Hvala ti, mama!" Zdaj je Petrčka vzel k sebi tudi Robert in ga ljubkoval. "Moja bodoča žena ga ne bo vzela, hoče imeti svoje otroke, zato naj ostane pri vaju, čeprav je moj sin," je Petrčka še tesneje stisnil k sebi.
"Robert, ali ne vidiš, da nam ga je poslal sam Bog?" reče Monika.
Čez štiri dni je klicala Hana. Jok jo je dušil, ko je vprašala za Petra,"Bodi mirna, nič mu ne bo manjkalo!"
Ana Uršej, zgodbe, v: Ognjišče (2005) 09, str. 61.