Rešilna vrvica rožnega venca

Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44