Danes imam verouk

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52