V dijaški dom

Za Veroniko je bilo vse poletje eno samo pričakovanje in želja, da vendarle nastopi jesen. Zame, njeno mamo, pa je bilo drugače. Skrbelo me je.
V zadnjih razredih osnovne šole je bila prisotna samo ena želja: kje nadaljevati šolanje. Škofijska klasična gimnazija in bivanje v Jegličevem dijaškem domu!!!
Brez dodatnih variant in vedno nespremenjena.
Dnevi odprtih vrat in informativni dnevi, ki sva jih obiskovali že dve leti prej, odločitve niso spremenili. Tudi na prijavnici za srednjo šolo je bila napisana samo ena želja. Res me je skrbelo. Če ji ne uspe, se ji bo podrl svet. Kaj če, kaj če?
Vse je podredila svojemu cilju. V šoli so bile vse zaključene ocene odlične. Glasbena šola in skavti so prinesli še dodatne točke.
In res: Veroniki je uspelo.
Ko je prišlo po pošti potrdilo o vpisu in s tem dokaz, da je resnično dijakinja ŠKG, je bila njena sreča neizmerna.
In seveda veselje v vsej družini.
Jaz pa sem se kot mama morala končno sprijazniti, da bo prva ptička odletela iz gnezda in se bo vanj vračala samo ob vikendih. Bližje ko je bil september, bolj me je tiščalo v prsih.
Kupili sva kovček in posteljnino s pikapolonicami “za srečno in mirno spanje”. Zvezki so bili že zdavnaj v ovitkih, plišasti medo opran, Marijin kipec je bil varno zavit v brisačo, skavtska rutka je čakala na mizi.
Vse je bilo pripravljeno.
Kako natančno je potekal tisti dan, se ne spominjam več dobro. V spominu pa mi je ostal križec na njenem čelu ob odhodu od doma, njeno neizmerno veselje, skupna maša in moja vožnja zvečer domov. Čeprav sem VEDELA, da jo puščam v dobrih rokah, so med vožnjo solze tekle kar same. Noč je bila popolnoma jasna in svetila je polna luna. Vožnja proti domu je bila ena sama bolečina, molitev in solze. Moj angel varuh je imel res veliko dela, da me je takrat varno pripeljal domov.
Mlajši sestri sta jo zelo pogrešali, vendar je ritem ponovnih obveznosti omilil praznino. Včasih so vikendi kar spolzelo mimo nas, sedaj pa so že postali bolj izpolnjeni in praznični. Kako veliko smo si imeli povedati, obiskati sorodnike, iti k maši s starimi prijatelji ...
Od tega je minilo že nekaj let. Odhod v dijaški dom je bil zame vsako leto malo lažji, saj sta kmalu sledili tudi sestri; ena za drugo.
Ko se z Veroniko danes pogovarjava o tem, se obema na obrazu riše nasmeh. Sama sem neskončno hvaležna vsem profesorjem in vzgojiteljem, ki so bili ta štiri leta ob njej. Dali so ji varnost, spodbudo in dom.
Veronika pa vedno reče, da je bil to najlepši del njenega življenja.
Mame in očetje, zaupajte otrokom, učiteljem, vzgojiteljem, predvsem pa Bogu.
Vse bo dobro.
Dora. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 125.