Vrvica

S sinom v naročju sedim v garderobi vrtca in mu pomagam pri zavezovanju vezalk na čevljih. Ne hitim. Izkoristim čas, ko sina lahko za nekaj minut podržim v naročju. Vezalke, ki so ušle iz zakovic in sponk, počasi vlečem v pravi položaj. Sin je nestrpen. Matic, njegov prijatelj, je že v čevljih. Seveda, saj se mu čevlji zapenjajo na ježke in si jih lahko že sam zapne.
Tudi vzgojiteljice se navdušujejo za zapenjanje na ježke. Saj jih razumem. Tako je skupinica prej pripravljena, ko se odpravijo ven. Zato sem že večkrat slišala, kako in zakaj je naš vedno zadnji. Pa kar preslišim. Čevlje, ki jih nosi, je dobil od starejšega brata tako dobro ohranjene, da se mi jih zdi škoda zavreči. Ker je starejšemu noga zelo hitro rasla, jih ni niti dobro uhodil. Le zakaj bi zapravljala za nove, ko pa je še toliko potreb, kjer bolj koristno porabimo denar.
Sin mi pomaga. Njegovi prstki so vsak dan spretnejši. To vedo povedati tudi vzgojiteljice. Veselim se napredka v njegovem razvoju. Spotoma ga zamotim z razlaganjem, kako bo že kmalu znal plezati po vrvi, kot je to videl alpiniste; pa kako bo znal dobro zavezovati razne vozle, če bo kdaj mornar, gasilec ali skavt. On bi tako rad bil vse to in sicer takoj zdaj!
Odpraviva se na sprehod. Prelep, sončen jesenski dan je in eno uro bova imela čisto za sebe. Sestrica se bo medtem naspala. Vrnila se bova ponjo v vrtec in skupaj bomo odšli domov. Tam nas bo že čakal naš šolar, in časa, ki bi bil samo najin, ne bo več. Ravno zato so mi tako dragocene minute, ko lahko z njim poklepetam, saj je eden tistih otrok, ki potrebujejo veliko pozornosti staršev samo zase. Pa tako radoveden je, vse ga zanima in vsak moj odgovor se spremeni v nov zakaj.
Zavijeva na pokopališče. Rad bi mi pokazal, kam so šli z vrtcem pozdravit očka od prijatelja Marka. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Hvaležna sem vzgojiteljicam, da so se lotile tudi te zahtevne teme.
Med potjo mu razlagam, da se po vozlih pride tudi v nebesa. Spomni se tete Minke.
»A potem je teta Minka znala plezati, da je sedaj v nebesih?« me začuden vpraša. Težko si namreč predstavlja, kako osemdesetletna ženica, ki ni mogla niti hoditi, lahko pleza po vozlih na vrvi.
»Ne. Veš, za nebesa pa rabiš drugačno vrvico in vozle. Se spominjaš, kako smo teto Minko obiskali v domu za starejše?«
»Ja, spominjam se. Ampak ona je samo ležala. Če je hotela ven, smo jo peljali z vozičkom,« je zamišljeno dejal in razmišljal, kakšna bi bila vrvica za plezanje v nebesa.
»Vidiš, ko je teta ležala in čakala naše obiske, je ponavadi molila rožni venec. Se spominjaš?«
»Ja, spominjam se,« me je vprašujoče motril.
»Tisti rožni venec je bil iz vrvice in poln vozličkov, ki so predstavljale jagode za vse zdravamarije in očenaše.«
»In zakaj je imela takega iz vrvice? Nikjer drugje nisem videl takega. Jaz imam najraje tistega velikega iz lesa, ki mi ga je prinesel sveti Miklavž. Zakaj ga je ona imela iz vrvice? A se lahko samo po takšnem pripleza v nebesa?«
»To pa ne. Seveda ne. Takega je imela zato, da ni motila sostanovalke v sobi. Gospo na sosednji postelji je rožljanje rožnega venca motilo, teta Minka pa je tako rešila zadevo, da sta bili obe zadovoljni.«
»A tista gospa ni vedela, da se tako pleza v nebesa?«
»Mogoče res ne.«
»Škoda, da ji nismo povedali. Mogoče se pa potem ne bi jezila ne teto Minko,« mu je bilo malo hudo.
Ravno takrat sva prišla mimo groba, s katerega me je pritegnila fotografija. Prebrala sem napis. Nobenega dvoma ni bilo. Letnice so se ujemale. Tukaj je pokopan moj sošolec iz srednje šole. Slišala sem za njegovo smrt.
»Kdo je to na sliki?« me je pocukal za rokav.
»Moj sošolec.«
»Je tudi on plezal v nebesa?«
»Ne, on je uporabil močnejšo vrv, ki mu je, še ne tridesetletnemu, pomagala v smrt,« sem mu odgovorila v mislih, saj nisem vedela, kako naj štiriletnemu otroku razložim, da nekateri ne zmorejo teže življenja.
»Kaj pa če bi sedaj kar skupaj zmolila zanj, ker ne veva tega, ali je plezal ali ne,« sem se poskušala hitro izvleči iz zadrege. Vneto je pokimal.
Potem sva šla do groba Markovega očeta. Tudi zanj sva zmolila. »Zdi se mi, da je Markov oči vedel, da se po vrvici pride v nebesa. Marka je naučil moliti. In vedno, ko ga pridemo pozdravit, mu na grob naredi križ in potem potiho pomoli. In takrat smo vsi tiho. Takrat morata Marko in njegov oči imeti mir ...«
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 10, str. 44