Ne išči Boga v daljavi

Varovanci bližnjega doma za ostarele so poromali na Brezje. Skupaj z Marico so bile še tri, ki so se oblikovale v skupinico, ki bo bolj pozorna druga na drugo, da se katera ne izgubi. Marica, ki tudi v gneči ne izgubi orientacije, si je zadala nalogo, da bo pozorna na druge tri in da jih bo na koncu varno pripeljala na avtobus.
Dve sta po sveti maši zaradi zdravstvenih težav morali ven na sveži zrak in nista mogli ostati še pri litanijah. Dogovorili so se, da bosta po končani pobožnosti pred glavnimi vrati.
Marica ni dolgo zbrano sodelovala. Silva, ki je še bila ob njej, si je namreč kar iznenada zaželela k Marijinemu oltarju. Bila je gneča, zato ji je Marica svetovala, naj malo počaka, da bosta potem odšli skupaj. Prigovarjanje ni zaleglo in Marica je že videla, kako si Silva utira pot naprej. Kmalu jo je izgubila izpred oči.
Pete litanije so se ji vlekle kot večnost, ker je ves čas z očmi iskala Silvo. Ni mogla biti zbrana. V strahu, da se ne bosta našli, je dočakala konec slavljenja. Ljudje so se začeli razhajati. Ko pa je stopila iz klopi, je dve vrsti pred sabo zagledala Silvo.
Zaradi prevelike gneče Silva ni mogla do Marijinega oltarja, zato se je usedla na prvo prosto mesto, ki ga je videla. Ves čas je sedela samo malo pred Marico, ki jo je, vsa zaskrbljena, s pogledi iskala po vsej cerkvi, pa je ni videla, saj je pogled usmerila veliko bolj naprej, prav do oltarja Marijine kapele.
Vsa srečna, da je ni izgubila, jo je prijela pod roko in skupaj sta odšli proti izhodu. Tedaj pa je zaslišala glas enega od patrov, ki je prosil vse, ki so sedeli na pomožnih stolih, naj te stole odnesejo na prvotno mesto, k obzidju za cerkvijo. Marica je nemudoma pograbila dva stola , čeprav ni sedela na njih, in z njima odšla ven.
Njenih dveh varovank, ki sta predčasno odšli iz cerkve, ni bilo pred vhodom. Zajel jo je val skrbi in iz srca je zaprosila: “O Marija, pomagaj!” Otovorjena s stoloma in počasnih korakov, da jo je Silva lahko dohajala, je odšla proti prostoru, kjer bi lahko odložila stola.
Takrat pa ju je zagledala. Kako se ju je razveselila! Le kje vse bi ju iskala – tukaj za obzidjem zagotovo ne. Le kako sta odšli na ta nenavadni kraj? Še dobro, da je upoštevala patrovo prošnjo. Vse štiri so se odpravile k avtobusu in šele sedaj se je Marica lahko neobremenjeno in z veselim, odprtim srcem začela zahvaljevati Mariji. Bila je tako srečna in vesela, da je to razpoloženje ostalo v njej in v njeni pripovedi še nekaj tednov po tem dogodku.
Zamislila sem se... Ali nisem tudi jaz podobna iščoči Marici? Želim si srečati Boga, želim ga videti; iščem ga v daljavi in prihodnosti pa tudi v preteklosti – On pa je tu. Tukaj in sedaj je ob meni. Kot je Marica zagledala Silvo takoj, ko se je gneča razredčila in je svoj pogled usmerila samo dve klopi naprej. Večkrat mi je že bilo dano opaziti, da Bog ni nekje daleč v preteklosti ali prihodnost. Tukaj je, ob meni, samo prostor mu moram dati v svojem srcu, rešiti se gneče vseh nepotrebnih stvari, vsega, kar me pri tem ovira.
V miru in tihoti srca, v odprtosti duha mi Bog šepeta in slišim ga, če se mu dam na razpolago ... in takrat mi je Bog vedno blizu ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 55.