Bruno sliši na drugo ime

Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.