Ne veste ne dneva ne ure

»Poglej, Marija, vse sem ti zapisala. Imaš naslov in telefonsko številko. Jutri dopoldne, ko bo prišlo naročeno blago, takoj pokliči gospoda, da mu vse čimprej dostavimo.« Sodelavka je zavzeto poslušala moja navodila in ponovila za mano vse, kar naj bi postorila, da bo vse v redu .
Tako sva bili zatopljeni v delo, da nisva opazili gospoda, ki je med tem časom vstopil. Kar zdrznili sva se, ko naju je ogovoril: »Ja, zakaj pa tako skrbno naročate, če je pa že vse zapisano?« je zanimalo gospoda, ki je bil naš pogost obiskovalec, pa vseeno ne tako domač, da bi vedeli, kako mu je ime.
zgodba2 11 2012»Res si želim, da bi bilo vse storjeno tako, v obojestransko zadovoljstvo. Opoldne, ko pridem v službo, sicer lahko še kaj naredimo, če se kje zalomi, ampak kaj pa, če me ne bo?«
»Ali greste na dopust, ali mislite, da boste jutri mogoče zboleli?« se je hudomušno nasmehnil.
»Nobene odsotnosti nimam v načrtu, ampak življenje te vedno lahko preseneti. Zdaj si, naslednji hip te že ni! Na poti domov kar štirikrat prevozim železniško progo, na cesti pa niti ne štejem vozil, s katerimi se srečujem. Samo drobna napaka katerega od nas voznikov, pa smo tam. Zato imam rada vse račune poravnane. Nikoli ne veš, kdaj se ti štejejo zadnje minute.« Nasmehnem se mu in skomignem z rameni.
Gospod se je zdrznil: »Ne smejte se, to niso heci! A doma tudi tako strašite?«
»Tudi. Moji otroci vedo, da se to mnogim dogaja. Mogoče se kaj takega pripeti meni ali pa njim. Nič nas ne sme presenetiti. Še če računaš s tem, je to šok za vsakogar. Tudi na pogrebe gredo z mano, kadar je to potrebno, čeprav tam ne vidiš veliko otrok. To je življenje – od zibelke do groba.«
Zmeden je na hitro nakupil nekaj malenkosti in se poslovil. Precej dolgo ga ni bilo več k nam. Sodelavko sem spraševala po njem, pa se tudi v njeni izmeni ni nič oglasil. Vsak dan sem se ga spominjala v molitvi; bala sem se, da sem ga prestrašila. Srčno sem prosila Boga, da bi gospodu podelil milost, da bi me pravilno razumel.
Sezona je bila na višku, imeli smo polne roke dela. Ljudje so potrpežljivo čakali, da so prišli na vrsto. Kar naenkrat ga zagledam. Pozdraviva se in prepusti vrsto naslednjemu in še enemu. Vrsta se ne manjša, prihajajo vedno novi kupci. Kupi blago, po katerega je prišel. »Prosim, spravite mi vrečko, se bom še malo sprehodil po trgovini.«
Vzamem vrečko, jo spravim pod pult in hitim naprej. Vrsta se počasi krajša. Samo še dva sta pred mano. Gospod se ponovno postavi v vrsto. Zadnji je in za njim ni nikogar več. Nekaj minut sva sama.
»Veste, rad bi vam nekaj povedal. Najin zadnji pogovor me je zelo pretresel. Nisem se mogel umiriti. Ves vznemirjen sem se o tem pogovoril tudi s svojo ženo. Veste, petinsedemdeset let imam in meni se lahko življenje zaključi, ne da bi imel prometno nesrečo ali da me povozi vlak, Moje srce že dolgo ni več krepko, pa tudi druge nadloge se že zgrinjajo nadme. Po pravici povem, tri tedne sem se mučil, potem pa sem stvar vzel v roke. Odločil sem se. Najprej sem povabil ženo in skupaj sva odšla na Brezje. Oba sva opravila dobro življenjsko spoved.« Odprl je denarnico in mi pokazal podobico Brezjanske Marije, zataknjeno v prostoru za fotografije. »Po tem dejanju sem se čisto spremenil. Vesel sem. Vsi to takoj opazijo. Z ženo sva uredila še pravne zadeve, ki niso bile dokončane, bi pa otroci imeli nemalo težav in stroškov, če bi jih podedovali tako – napol urejene. In zdaj sva vesela, sproščena, srečna. Tudi za naju bo prišla zadnja ura. Ampak zdaj imam urejene vse materialne stvari, za katere me je vedno tako skrbelo. Zaupam tudi otrokom, da bodo z nama delali pošteno, kadar sama ne bova več zmogla. Žena pa me ima sedaj še rajši, saj sem se odločil, da bom z njo hodil k molitveni skupini.«
Hvala ti, dobri Bog, ki vedno poskrbiš, da je vse prav!
Gospod res hodi k molitveni skupini. Videla sem ga v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, ko smo junija molili za domovino. Tja je prišel z eno od molitvenih skupin. Samo pokimala sva si od daleč, vedoč, da nihče izmed nas ne ve ne ure ne dneva ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str. 36.

Zajemi vsak dan

Cilj vsake ljubezni je ljubljena oseba sama. Toda prav zato sloni vsaka ljubezen na veri v to osebo in njeno vrednoto.

(Anton Trstenjak)
Petek, 27. Januar 2023
Na vrh