Če je to Tvoja volja
Vstopila sem v zobozdravstveno čakalnico. Z gospo, ki je že čakala, sva se pozdravili in izmenjali prve informacije o tem, koliko časa že čaka.
»Kar lepo se držijo ure. Sedaj je pri zobozdravniku gospod, ki je bil poklican točno ob uri, kot je bil naročen. In če bo šlo brez zapletov, bom na vrsti čez dobrih pet minut.«
»Potem pa imam čas, da počasi pripravim na to, kar me čaka. Nisem tiste vrste človek, ki ima vse rad na hitro.«
»Jaz pa sem čisto drugačna,« je odvrnila gospa. »Meni se mora zgoditi vse na hitro. Ne maram zavlačevanja in da se mi vse razlaga na dolgo in široko, kaj me čaka, kaj bodo sedaj počeli z mano. Zaupam, da bo vse dobro.«
»Saj tudi jaz zaupam v strokovnost, dobronamernost in človečnost,« sem se branila, »ampak vseeno imam rada, da mi razložijo postopek. Tudi v vodo se nikoli ne poženem. Vedno najprej stopim vanjo in grem počasi v globino.«
Iz ordinacije je stopil gospod in poklicana je bila gospa, s katero sva klepetali. Z odhodom obeh je nastala tišina in v tihoti sem še enkrat preletela pogovor ter si dala poguma, da sem lahko drugačna.
Med vožnjo semkaj sem molila za zobozdravstveno osebje, ki me bo sprejelo, zdaj pa lahko petnajst minut v tišini nadaljujem.
Nisem bila dolgo sama. Vstopil je znanec, čigar mama je bila drugič hospitalizirana na onkološkem oddelku.
»Kako pa je kaj z mamo?« sem ga boječe vprašala takoj po pozdravu.
»Nič dobrega se ne obeta. Rak naglo napreduje. Že skoraj dva tedna se ne zbudi več. Čeprav se pri njej zadržim po celo uro, jo božam, ji govorim, kaj zapojem in na koncu še molim, se le kakšen dan odzove tako, da zatrepeta z vekami, oči pa ne more več odpreti. Bolnišnično osebje dobro skrbi zanjo, vendar je kljub temu to samo še tisto zadnje počasno poslavljanje. Z eno nogo je že na drugi strani, kot rečemo ...«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine in pritajenih vzdihov bolečine, ki sem jih prekinila, govoreč bolj sebi, kot njemu: »Mogoče pa vaša mama rabi počasen prehod, tudi vi domači rabite počasno slovo in Bog vam milostno poklanja dodatne dneve, za katere mislimo, da so samo še dodatne in nepotrebne bolečine in trpljenje. Zakaj je vse to potrebno? Bog ve! Kljub vašemu trudu vam mama ne bo nič spregovorila. Mogoče pa vas ona sliši in čuti vašo prisotnost, ko ji mogoče prvikrat v življenju izrekate besede, ki ste jih v sebi držali celo življenje. Mogoče se ji šele sedaj lahko iskreno zahvalite za vse, kar je storila za vas, ker ste bili prej zadržani ali pa se vam je zdelo samoumevno. Mogoče se ji morajo nebeška vrata odpirati počasi, ker bi jo vsa tista nepopisna sreča in slepeča ljubezen, ki jo bo obsijala ob smrti, prestrašila.«
Spet je zavladala tišina.
»Če je vaše razmišljanje pravilno, potem pa tisti, ki podpirajo evtanazijo, ves ta božji načrt porušijo,« se je utrgalo iz njega.
»Duša stopi pred Boga čisto zmedena in nepripravljena, saj še ni prišel njen čas. Mogoče si ne želi tako hitrega srečanja z njim in jo je strah. Kako se bo v takem odločilnem trenutku, od katerega je odvisna vsa večnost, pravilno odločila ... Na ta odločilni korak se moramo pripravljati vse življenje, dan za dnem. Ne bojmo se, Bog nam velikodušno pomaga tudi v smrti. Smrt so samo vrata, skozi katera stopamo v večnost.«
Najin pogovor je prekinil mladenič, ki je privihral v čakalnico.
»O, saj sta še dva!« se je začudil. »Sem pa mislil, da ne bo nikogar in bom mogoče na vrsti prej kot sem naročen.«
»Kam pa se ti tako mudi?«
»Izpit imam. Zadnji izpit. Če ga uspešno opravim, bo moje izobraževanje končano. Ni bilo lahko. Nekaj izpitov sem naredil odlično in z lahkoto, nekaj pa jih je bilo narejenih s težavo. En predmet sem ponavljal kar trikrat. Pa sem trmasto vztrajal. Kdor vztraja, enkrat naredi. Danes je pred mano zadnja preizkušnja, potem pa se bo odprlo novo, drugačno življenje in v bistvu bom spet na začetku nove poti. Ojej, pa še zob me boli, da moram k zobozdravniku. Še dobro, da sem dobil termin. Mi bo pa šlo na tesno s časom. Ne vem, ali naj čakam, ali naj malo potrpim in se vrnem drugič.«
»Zamenjajva vrstni red. Pojdi sedaj v ordinacijo ti, ko pa bil ti na vrsti, pojdem jaz,« sem mu predlagala.
Vrata v ordinacijo so se odprla in asistentko sem prosila za zamenjavo vrstnega reda s tem mladeničem. Nič ni imela proti, mladenič pa se mi je lepo zahvalil, ko je vstopil.
Ko sva z znancem spet ostala sama, je nadaljeval: »V teh dneh me zelo nagovarjajo Jezusove besede, ki sem jih slišal v nedeljo pri evangeliju in pridigi. Poslušali smo Matejev evangelij in Jezusove besede: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. V tem odlomku nam evangelist opisuje, kako je Peter branil Jezusu, da bi trpel: “Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.” Jezus je HOTEL opraviti nalogo, ki mu jo je zaupal Oče, HOTEL je trpeti in biti umorjen, da bi premagal pekel in smrt in nas odrešil.«
»Cerkev nas želi uvesti v Jezusovo pot križa, ki jo je prehodil za nas. To je storil, da bi mogli stopiti v polnost novega življenja. V našem življenju je res velikokrat težko razumeti božje načrte in njegovo ljubezen,« sem mu pritrdila.
»Kot obliž na rano so bile zame besede duhovnika, saj sem se tudi sam večkrat spraševal – ZAKAJ? Zakaj mora mama, ki je celo življenje toliko trpela, toliko pregarala in ves časa molila, zakaj mora sedaj še vse to pretrpeti? Ampak to niso misli, ki bi prihajale od Boga. Jezus je zavrnil Petra, ki je rekel: “Bog ne daj, Gospod! To se nikakor ne sme zgoditi”.«
»Res je, Jezus svojim učencem ni prikrival, da bo njegovo trpljenje cena našega odrešenja. Tudi mi moramo sprejeti to resnico križa, saj velja za vse. Vsak dan moramo vzeti svoj križ, ki je ključ nebeških vrat, in hoditi za Jezusom,« sem se strinjala z njim.
Znanec je nadaljeval: »V teh težkih trenutkih je zame pogovor z Bogom prav odrešujoč. Včasih, ko ne vem, ali je moja želja dobra, ali je zares koristna, dodam stavek če je to Tvoja volja. Bog vse ve. Ve, kaj je dobro za nas, mi pa tega vpogleda nimamo, zatorej se mu prepustimo.«
»Ja, življenje je treba živeti, ga doživeti in na koncu dotrpeti. Takrat se človek najlepše pripravi na srečanje z Očetom ...«
Najin pogovor mi je odzvanjal v ušesih še potem, ko sem iz ordinacije že slišala zvok svedra. Hvaležna sem bila mladeniču, ki je vstopil namesto mene; z znancem sva si tako lahko še marsikaj izmenjala. In pritrjujem svetemu Tomažu Akvinskemu, ki pravi: »Razdeljena bolečina se razpolovi, razdeljeno veselje se podvoji.«
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 44.