Skušnjave sv. Antona

Če bi preiskali vse gozdove pod gorami, bi morda še našli tisto votlino, v kateri je živel sveti Anton puščavnik. Prav tak je bil, kot ga vidimo na starih podobah: z dolgo sivo brado, s črno kapuco na glavi in s temno puščavniško haljo odet. Božje ptice so mu nosile hrano, gozd mu je podarjal jagode in studenec ga je napajal. In v srcu svete samote je bil bolj vesel kot poprej sredi bogastva in hrupnega sveta. Le pastirji in kmetje, ki so prihajali po nasvete in se mu priporočali v molitev, so zašli do njega, a divje živali so ga venomer obiskovale. In Anton je rekel: »Hvaljen, Gospod, ki si ustvaril tako čudovito naravo...«
Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Toda vrag še ni bil premagan. »Spremenil se bom v lepo žensko,« je dejal. »Tej se ne bo mogel upreti.« In priplesal je k Antonu kot mlado, lepo dekle z biserno ogrlico in svilnatim pasom. Toda svetnik ga je oplazil z bičem. »Kdo ti je dovolil oskruniti podobo človeškega telesa, ki je bivališče Svetega Duha?« Hudič pa se je zvil kakor kača in lepo dekle je izginilo, le dim je ostal za njo.
Zdaj je bil vrag v veliki zadregi. »Spremenil se bom v svinjo,« je dejal. »Venomer mu bom hropel ob nogah, ne bo me mogel odgnati ne z bičem ne s križem. Vsak korak mu bom zalezoval... Vso okolico mu bom zasmradil.« In sredi noči je zaslišal Anton kruljenje pred votlino in črn rilec z rdečimi očmi je molel iz teme. »Kdo, zavrženi, ti je dovolil spremeniti se v podobo božje živali, ki ni z ničemer zaslužila takega ponižanja, da bi bila podoba tvoje gnusobe?« »Saj je najgrša med živalmi in nečista po Mojzesovi postavi,« je odgovoril hudič. »Da,« je odvrnil Anton, »toda odkar je Jezus dejal, da omadežuje človeka tisto, kar je v srcu, ne pa, kar gre skozi usta, so vse živali, tudi nečiste, odrešene sramote.« Pa je vprašal hudič: »No, no, pozabil si, da mi je sam Kristus dovolil, da sem se v geraški deželi naselil v svinje...«
Ne, zdaj si ubogi svetnik ni vedel več pomagati. Rekel je le: »Če mi je res Bog dopustil to skušnjavo, pa bodi po božji volji.« In pokleknil je ter molil in zvonček na križu pred votlino je kar sam zazvonil.
»Uboge živalce božje,« je rekel, »ki morate trpeti to sramoto, da je sam hudi duh zlorabil vašo podobo, odpustite mi. Jaz nisem kriv. Toda obljubljam vam, prašički, ve zavaljene mastne kroglice, kadar boste bolne  in se bo vaš gospodar obrnil do mene s prošnjo, prav gotovo vas bom ozdravil... Bodite blagoslovljene vse živali, ki vas je Bog ustvaril v svoji slavo in ljudem v pomoč!«
CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 1, str. 52.