Košarica

Prvi zimski dnevi so bili tako kratki, da se je včasih zdelo, kot da sta ostala le še jutro in večer, dneva vmes pa skoraj ni bilo. Po Treh kraljih pa se je kmalu obrnilo na bolje. Sončeva pot se je podaljšala, nad obronki Jelovice so se medli sončni žarki pokazali po zasneženem smrekovju vsak dan prej in vsak dan kasneje tudi izginili. Imeli so že toliko moči, da so se ledene rože na oknih začele taliti. Svet se je začel obračati proti svetlobi.
Zadnje zimske večere smo imeli doma še vedno zapolnjene z delom. Opravki, taki in drugačni, so tekli od Treh kraljev do svetega Antona in Svečnice, vse do pusta. Vse se je dogajalo tako, kot že dolgo vrsto let, mirno in po nekem ustaljenem redu. Ko je bila pospravljena turščica v skrinje in fižol v košare, so začeli k hiši prihajati drug za drugim naši mali obrtniki. Prva je prišla k hiši Mina, šivilja. Pravili smo ji kar teta. Bila je res neka naša daljna sorodnica, nikoli na nisem bila povsem prepričana, ali smo Mino res rabili. Prav tako dobro je znala šivati tudi naša mama. Vendar...
Mina je živela v vasici blizu Bleda v majhni hiši z majhnimi okni in nizkimi vrati, da si se moral skloniti, če si hotel vstopiti. Hišica je bila dovolj velika le za Mino, ki je bila zelo majhne rasti. Imela je kratke noge in majhen život, vsa njena pojava je bila pojava otroka, tudi mil in prijazen obraz je bil tak. Po Mino je šel oče z vozom, če so bile poti zasnežene, pa s sanmi. Mina je k nam pripeljala s seboj tudi šivalni stroj. V cekarju je prinesla debele volnene nogavice, črn predpasnik in presto za mene. Med vsem tistim je imela tudi črno mašno knjižico, v kateri je imela spravljeno obledelo podobico in sliko z birme. Tisto sliko mi je vsakič z veseljem pokazala.
Mina je poleti svojo hiško okrasila z rožami, da se je komaj videla iz bujnega zelenja in cvetja. Pozimi pa ji je snega včasih nasulo do oken in Mina je, vsa v strahu, de na bi ostala sama tam v snegu, rada šla kam šivat. Tako je pozimi priromala k nam. Vsaj za štirinajst dni. Dobro se je kuhalo takrat, mama je vedno kaj sladkega spekla in Minin šivalni stroj je veselo in enakomerno drdral v hiši. Z mamo sta tu pa tam celo kaj skupaj zapeli.
Mina je vsakič mami sešila nekaj predpasnikov, naredila je nekaj srajc očetu, pokrpala je vse, kar je bilo še kaj vredno, in meni je vsak večer povedala eno svojih zgodb. Tam, kjer je Mina živela, nedaleč od Blejskega jezera, jih je krožilo obilo. Poslušala sem jo odprtih oči in ust in potovala z njo po gradovih in po širnem svetu, vsak dan drugam.
Po njenem odhodu je v hiši ostalo nekaj dni tiho, pretiho. Z mamo sva zvijali volno s štren v klopčiče toliko dni, da so me že bolela ramena in roke. Ko je mama začela plesti, sem jaz na drugi strani peči lahko brala dolgo v noč.
Konec januarja je vzel obrt v roke oče. Popravil je lesene vile in grabljam je vstavil zobe, ki smo jih polomili jeseni, ko smo grabili listje na našem lazu. Tam je bilo veliko korenin, gost bukov gozd pa bogato obdarjen z listjem. Iz šupe v lazu smo listje vozili domov pozimi. Ko je oče popravil svoje orodje, je na vrata že trkal pletar Kozma, ki je pletel košare in jerbase. Delal je tudi doma. Svojo robo je spomladi prodajal. Delal je tudi okrogle cajnice, primerne za velikonočni žegen. Kozma je bil pravi umetnik svoje obrti! Iz turščične slame je znal splesti okrogle peharje in ovalne pohlebnice, peharčke za vzhajanje kruha, pletel je predpražnike, copate iz slame in celo punčke! Koruzne punčke je delal tako iznajdljivo, da so bile kakor žive. Imela sem eno: mama ji je našila dva gumbka za oči, naredila ji je laske iz rjave volne in plav predpasniček.
Kozma je bil že star, njegove roke so bile zgarane, prsti so mu bili zatekli in rdeči od mraza. Protjem, ki ga je rezal ob Savi, sredi zime že, je namakal v vodi in brodil po tistem, da je vedel, kdaj je to godno za obdelavo. »Protje se dolgo kali! Trmasto je, a ko se omehča, me uboga,« je pravil. In z neko posebno ljubeznijo je vlekel iz škafa dolgo šibje, ga ostrgal s posebnim nožičem. da je postalo bledo rumeno, in ga naložil na kupčke h pručki, na kateri je sedel. Kozma je opletal tudi flaškone, v katere je oče spomladi nalival žganje, ko ga je kuhal. »Zakaj pa mora biti Kozma pri vas doma? Košare bi lahko pletel tudi pri sebi,« so spraševala ženske našo mamo. »Doma mu moraš še kuhati, pa še opereš mu gotovo kaj, pri vas se najdlje drži! Včasih kar cel mesec...« »Naj se pogreje  in kaj toplega poje. Nič dobrega ni staremu človeku, če nima tople hrane. Zavoljo tistih nekaj cunj, ki mu jih operem, me pa tudi ne bo konec,« je odgovarjala mama. »Bomo že.« Hiša je dosti velika, v kamri tako nobeden ne spi, dela mu pa tudi ne bo zmanjkalo.«
Pa je Kozma pletel, ves mesec je bil pri nas. Bilo je veselo tisti čas, ker je bil Kozma družaben človek. Bil je skromen, malo je jedel, tudi pil ni toliko, kot sem slišala, da pije. Nekoč je naredil iz protja tudi ptičjo hišico. Rumeno sijoča je visela že prvi dan na zasneženi jablani, ptice so dolgo ogledovale tisto čudo, nazadnje pa začele plezati po nji.
Kozma je bil res mojster, večeri z njim pa so bili kratki in zanimivi. »Ko sem bil na fronti v Galiciji...« je ponavadi začenjal svoje neverjetne pripovedi. O svojih vojaških časih je rad govoril, tisto mene ni zanimalo, zanimale pa so me dežele, ki jih je videl, in vse je tako slikovito opisoval.
Čisto na koncu že, malo je bilo še šibja namočenega v škafu, se je neki večer, takoj po večerji obrnil k meni: »Tako, zdaj si pa ti na vrsti! Zadnja košarica bo tvoja. Tako ti bom naredil, da jo boš imela še dolgo za spomin!« Sedel je in začel plesti. Z neko posebno zavzetostjo. Sedla sem na pručko nasproti njemu in gledala njegove roke, kako so spretno delale. Kozma je jemal vejico za vejico iz vode v škafu zraven, mrmral si je neko pesem in ob tem mu je bil obraz zamaknjen v delo, da ga dolgo ni dvignil. Tanke vejice je držal kar med zobmi, vlekel je s prsti prepleteno protje sem in tja in zategoval. Začel je v majhnem krogu - kakor da bi pletel ptičje gnezdo je zgledalo najprej, potem pa se je širilo, postajalo je vedno širše in višje. V zgornji dve vrsti je vpletel nekaj temno rdečih šib posebnega protja, ki je raslo samo na visoki, strmi skali, moleči kot previs nad reko Savo. Za tisto skalo sem vedela, gor so lezli fantje, ko so nabirali bršljan ali vršelec, kakor smo mu pravili mi. Temno zeleni bršljan s črnimi jagodami se je vpletal v velikonočno boganico. Pod tisto skalo je raslo tudi bodljikavo brinje. Vmes, med enim in drugim, pa protje. Temno zeleno z rdečkastim lesom. In prav to redko in skrbno nabrano protje je Kozma zdaj vpletal v zgornji del moje košarice. Kozma je postajal z leti bolj počasen in neokreten, zato je redko še upal splezati na tisto skalo. Zavedla sem se, v kakšno nevarnost se je podal, da je nabral tiste pisane vejice za mojo košaro. In ponosna sem bila na to. Med gladko bledo rdeče vejice je Kozma vpletel še nekaj živo rumenega meklina, tako smo pravili protju, ki smo ga uporabljali tudi za špile. Košarica je postajala tako lepa in pisana, da mi je kar sapo jemalo. Ko mi jo je na koncu podal, sem jo prijela z obema rokama, stisnila sem jo k sebi in se zazibala z njo sem in tja. Glasno sem vzkliknila: »Hvala, hvala!« in stekla ven.
Naslednji dan smo že pri zajtrku vsi molčali. Kozma je nadrobil črn kruh v mleko, se sklonil in molče zajemal. Ko je pojedel, je nastavil žlico in popil še zadnje kaplje mleka. Pokrižal se je, odrinil skodelico in žlico od sebe in pogledal okoli mize. Vsakega posebej. Ko je šel z očmi od enega do drugega, je sklonil glavo, prekrižal roki na mizi pred seboj in prišel z besedo na dan. »Zdaj pa moram naprej,« je rekel zamolklo. »Kar sem mislil, sem naredil.« »Kam boš pa šel?« sem vzkliknila in se zagledala vanj. Najprej vanj, potem pa v mamo. »Ne hodi še, saj še ni konec zime.« »Kozma, nič se ti ne mudi. Res je še mraz,« je rekla mama in z očetom sva ji prikimala. »Bom že... K sestri bom šel za en čas. Bogdan bi tudi rad imel ptičnico, tako, kot sem jo naredil vam,« je rekel in pokazal na našo zunaj. »Prav tako mu bom naredil.« Bogdan je bil njegov nečak. Bil je mojih let, pravi ponos družine, velike družine. Imel je dobre ocene v šole pa še delal je rad. Tako doma niso vedeli, kaj naj. Za šolanje niso imeli denarja, za delo doma pa je bilo že drugih dovolj.
Takoj ko je Kozma pospravil svoje orodje v dve veliki vreči in vse tisto, kar mu je mama oprala, v nahrbtnik, se je začel nemirno obračati proti oknu, kdaj bo zagledal Bogdana s konjem in vozom. Sneg je bil za vprego sani že premehak. »Nekaj ti moram dati za boglonaj. Namučil si se,« je rekel oče in tiščal v Kozma oguljen dvajsetak. »Ne, Filip, ne bom vzel,« je odvrnil Kozma in odrinil njegovo roko. »Tako dobro se še nisem imel. Jedel sem in pil in spal kot grof. Tisto, kar sem naredil, sem pa z velikim veseljem. Verjemi!« »Ampak to ni prav!« je rekla še mama.« »Kar sem rekel, sem rekel! Ne bom vzel denarja. Vem, kako težko ga je zaslužiti z golcarijo. Nočem! Punci kaj kupi...« Oče je povesil roko, jaz sem Kozmi hvaležno pokimala in molčala.
Ko se je na dvorišču prikazal Bogdan z vozom s konjem, je Kozma stopil ven in odvlekel svoji dve vreči za sabo. Za njim je odkorakal še oče z njegovim nahrbtnikom. Bogdan je poskočil z voza, vrgel je bič in obe Kozmovi vreči na lojtrnik, oče je na tisto položil še oguljen, zelen nahrbtnik. »Tako, pa je,« je rekel Kozma in tlesknil z rokami. »Saj se še kaj vidimo. Če bo Bog dal...« Sedel je na voz k suhljatemu, črnemu fantu. Ta je že s težavo krotil spočitega konja v ojnicah, Počil je z bičem in pognal. Kmalu sta se s Kozmom skrila za ovinek in čudno hudo mi je bilo pri srcu. Kot da je odhajal od hiše moj najboljši prijatelj. Stopila sem do praga in pomendrala z nogami po tleh. »Sneg se že tali... Kmalu bo pomlad. S pomladjo pa bo prišla Velika noč!« »No, pa imaš novo košarico za žegen,« je rekla mama, ko sem stopila v toplo kuhinjo, kot da je uganila moje misli. »Imam jo,« sem rekla navdušeno. »Res je lepa!«
Tisto zimo je bil Kozma zadnjikrat pri nas. Kmalu po tistem je zbolel in nisem ga več videla. Tudi Bogdana ne. Fant je šel v šolo in od tam k železnici. Dolgo je oboževal vlake, tako dolgo, da so ga odpeljali v svet, od koder se ni več vrnil.
Vse košare in jerbase, peharje in pohlebnice smo še dolgo rabili. Dokler smo bili v stari hiši. V novo pa sem prinesla s sabo le košarico, dokler se ji ni gornji rob razcefral in raztrgal. »Zakaj ne vržeš takih reči stran, saj nikomur več ne služijo,« so rekli otroci in obračali v rokah polomljeni ročaj. »Danes košarico za žegen lahko dobiš kjer hočeš. Vseh barv in velikosti jih imajo!« »Vem, toda tale... Tale je zame nekaj posebnega...« Čudno me pogledajo in nič ne rečejo. Tudi sama vem, da so te stare reči že kdaj neuporabne. Kdo pa ima še danes doma pohlebnice za peko kruha? Toliko vrst ga je naprodaj. In kje je še pred vrati iz turščične slame pleten predpražnik? Je dovolj plastičnih in drugih iz vseh mogočih ščetin naprodaj. V novem, modernem svetu tega ni treba pri hiši. In še marsičesa drugega ne...
Pa je zato res življenje toliko lepše in boljše? Nimam odgovora...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 105-107.