Taščica

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela ... To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled ...«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.