“Tercijalka”

Na prijaznem gričku zunaj vasi je stala hišica, v kateri je živela stara Micka. Vaščani so ji pravili teta Micka. Živela je bolj samotarsko življenje. Sicer blizu vasi, se je le malo družila z ljudmi. Pozorno pa je spremljala vlake, ki so vozili po dolini blizu njenega doma. Najsi je bila na svoji njivici, pred hiško ali kje drugje, je prenehala z delom, se ozrla za vlakom in v mislih prosila: »Ljubi Bog, ti veš, kdo se zdaj vozi s tem vlakom, ki brzi mimo mene. Morda je obtežen s skrbmi in bolečinami, mogoče je poln veselja in upanja – ti, Gospod, vse spremljaj in blagoslavljaj!«
Najbolj pa je bila Micka pozorna na urnik večernega vlaka. Ko je pripeljal mimo, je odložila kakršno koli svoje opravilo, oblekla plašč – pozimi toplega, poleti le kaj lahkega – da je zakril njeno skromno,a vedno snažno obleko, in odšla k sveti maši. Vedela je, da ima ravno toliko časa, da bo prišla dovolj zgodaj do cerkve. To se je dogajalo dan za dnem.
Čeprav je bila Micka bolj samotarska, je imela zelo rada otroke. V žepih njenega plašča je bilo vedno nekaj bombonov, za kar so dobro vedeli vaški otroci in jo ob njeni večerni poti k maši radi počakali.
Nekega dne jo je ob poti čakala mala Brigita, ki jo je radovedno vprašala: »Teta Micka, zakaj pa imaš ti dve imeni?«
»Zakaj imam dve imeni?« se je začudila Micka. »Kako to misliš?«
»Veš, naš ata je rekel, da si tecalka, jaz pa vem, da si Micka, zakaj si tudi tecalka, kot je rekel naš ati?« je bila radovedna Brigita.
Micki je rdečica zalila zgubani obraz. Naglo je potegnila ruto prek čela, da otrok ne bi opazil njene zadrege, in odgovorila: »Jaz sem Micka, zate, ki si majhna, sem teta Micka, in nobenega drugega imena nimam,« ter hitro, kolikor so jo nesle ostarele noge odšla proti cerkvi.
Micka je brž uganila, da se v tej otroško izgovorjeni besedi skriva grda žaljivka tercijalka, s katero so že nekdanje čase hudobni ljudje zmerjali ženske, ki so bile pobožne in so rade hodile v cerkev. Ta beseda ji je bila grda že od otroštva in to, da so jo vaščani vzdeli njej, jo je res prizadelo.
Mala Brigita je s prstkom v ustih začudeno gledala za odhajajočo teto Micko. »Le kaj je narobe, ponavadi mi je teta dala bombonček, danes, ko sem jo vprašala, zakaj ima dve imeni, pa je postala huda?« ni mogla razumeti deklica.
Micka se tudi v cerkvi ni mogla umiriti. »Le kaj sem ljudem napoti? Jaz pustim druge pri miru, naj tudi drug pustijo mene,« je šepetala namesto molitve.
Ko je naslednji dan zaslišala večerni vlak, ko je bil čas, da se preobleče in gre k maši, je jezno zagodrnjala: »Ne grem, da me ne bodo zmerjali s tercijalko!« Pograbila je sekiro ter odšla zadaj za hlev, kjer je imela kup drv, in jih je začela cepiti. To je opravljala jezno, skoraj togotno in se ob tem jezila na ljudi, ki jim je napoti, čeprav nikomur nič noče. Delo ji kar ni šlo od rok in kmalu se je naveličala ter odšla v kuhinjo, da si skuha večerjo, nakrmi kravico in zajčke.
Pogledala je na uro. »Ravno zdaj bi prišla od maše,« je pomislila. Še enkrat je šla v tisti kot za hlevom in se zastrmela v kupček razcepljenih drv.
»Za tale kupček drv sem zaradi besede nedolžnega otroka izdala tebe, ljubi Jezus,« je skesano šepetala. »Kaj pomeni ta kupček drv v primerjavi s sveto mašo?« se je spraševala. »To, kar se mi je danes zgodilo, se ne bo nikoli več!« je trdno sklenila.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 92.
OP: fotografija Sonje Kamplet je samo ilustracija in ne predstavlja ljudi iz zgodbe