Sveti Anton, vrni mi moža!

Milka je bila še mlado dekle, ko je na gasilski veselici spoznala prijaznega, nekoliko starejšega fanta Andreja iz sosednje doline. Iskra je preskočila in med njima je vzplamenela močna ljubezen. Kmalu sta se poročila, si ustvarila dom in vse je bilo kot v pravljici. Tudi otrok se je najavil in nestrpno sta ga pričakovala. Dobila sta deklico. Milka je bila vesela in Bogu hvaležna, da je rodila zdravega otroka. Andrej pa je požrl cmok in se tolažil, da bo naslednji gotovo sin. Pa ni bil in niti tretji ne. Cmok je bil že tako velik, da ga ni mogel več kar tako pogoltniti. Odšel je v gostilno in si takoj našel nekaj prijateljev za popivanje. Popival je tri dni in vsa klapa z njim. »Kakšno ženo pa imaš, da ti rodi same babe?« so ga neprestano dražili.
Ko je s tretjo hčerko prišla iz porodnišnice, Andreja še dolgo ni bilo domov. Prišel je pozno ponoči, smrad po alkoholu in cigaretnem dimu je prinesel s seboj. Doživela je sprejem, ki si ga niti v najgrših sanjah ne bi mogla misliti. Začel jo je preklinjati in jih pripeljal nekaj krepkih klofut. »Sina hočem! Daj mi sina ali pa se poberi s temi svojimi babami!« je kričal.
Vedno pogosteje je bil pijan in vedno bolj nasilen do nje. Večkrat je morala bežati s hčerkami in prespati na senu nad hlevom. Preveč jo je bilo sram svojega gorja in moževe zaslepljenosti, da bi za pomoč prosila sosede.
Spet se je oglasil otrok pod njenim srcem. »Moj Bog, prosim te, naj bo tokrat sin, ko si ga Andrej tako zelo želi.« Mož ni prenehal s pitjem, njegova klapa ga je spet podžigala in prilivala olje na njegov vedno goreči ogenj sumničenja do žene Milke. »Spet bo baba, boš videl! Kdo ve, kje jih dobi, saj ti, tak dedec, bi gotovo naredil sina!« Ko je prišel domov, je bil ravno toliko pri močeh, da je lahko še hudo pretepel svojo ženo, ki je naslednji dan izgubila otroka. Bil je fantek.
Andrej je bil tako zaverovan v svoj prav, da ni pomislil, kaj ji je storil, kaj je storil svojemu nebogljenemu otroku. Tonil je vse globlje v omamo, v vrtinec, iz katerega ni našel in niti ni iskal izhoda.
Milka in hčerke so trpele in molile zanj. Nekoč je Milka nekje prebrala, kako je neka žena, ki je imela moža pijanca, peš romala v Padovo k svetemu Antonu, da je pred njim izlila svoje gorje in na njegovem grobu prosila za treznost svojega moža. Ko je po daljšem času prišla domov, je bil mož trezen. Trezen pa je bil že od tistega dne, ko je klečala v cerkvi svetega Antona in ga goreče prosila za pomoč.
»Če je pomagal njej, bo tudi meni, čeprav ne morem k njemu v Padovo. On bo prišel k nam!« je zaupala in večkrat dolgo klečala pred kipom svetega Antona ter ga prosila: »Sveti Anton, vrni mi tistega moža, ki me je imel tako rad na začetku najine skupne poti. Pomagaj mu, da bo nehal zastrupljati svoje telo in svoje misli in bo spet mir v našem domu.«
Andrej je zbolel. Zdravnik mu je odločno povedal: »Pusti alkohol ali pa se pripravi na smrt!« Andrej se je bal umreti. Po dolgem času je bil spet trezen in misli so se mu počasi bistrile. Nič ni hodil s svojo klapo v gostilno. Kmalu so ga pivski tovariši pozabili. Trezen zanje ni bil več zanimiv.
V družino se je naselil mir. Še vedno pa je bil prisoten strah, da se ne bi povrnil pekel, a vedno manj. Vedno bolj pa so bili v skrbeh za očetovo zdravje.
Nekega dne sta se pri njih oglasila daljna sorodnika iz Amerike, mož in žena. Potovala sta po svetu in si ogledovala lepe kraje. Vsepovsod sta že bila, pa sta prišla pogledat še ta košček sveta, od koder so prišli njuni predniki. Z očmi sta kar požirala lepe deklice, Andrejeve in Milkine hčerke. Povedala sta, kako zelo sta se trudila, koliko denarja, časa in moči sta porabila, da bi imela vsaj enega svojega otroka, pa jima ni bilo dano.
Andrej je začel premišljevati: »Glej, ta dva bi dala vse svoje ne majhno bogastvo za eno tako deklico. Jaz, ki sem tako neumen in nehvaležen, pa imam kar tri! Namesto da bi se Bogu zahvalil za ta dar, sem jih pretepal, preganjal – bil sem najslabši mož in oče. Le kaj me je prijelo, da sem jim vse to storil? Kako sem bil zaslepljen! Mi bodo lahko odpustile to gorje, ki sem ga v svoji pijanosti povzročal? In moja Milka, ki sem jo imel v začetku tako rad, da bi zanjo storil vse, nazadnje pa sem jo zmerjal in pretepal! Kaj me je zmešalo, da sem postal taka zguba? O Bog, pomagaj mi! Odpusti mi moj strašni greh!«
Bolezen Andreja ni hotela izpustiti iz svojega primeža. Vedno bolj ga je izčrpavala, mu pila moči. Nazadnje je nemočen obležal. Postal je popolnoma odvisen od drugih. Milka in hčere so mu z ljubeznijo stregle. Storile so vse, da bi mu olajšale trpljenje.
Ko je Andrej videl njihovo skrb in občutil njihovo ljubezen, ga je bilo sram in govoril jim je: »Nisem vreden, da tako lepo skrbite zame. Toliko hudega sem vam storil! Življenje sem vam spremenil v pekel! Mi boste lahko kdaj odpustile?«
Preden je za vedno zatisnil oči, je vse štiri še enkrat prosil odpuščanja. Objele so ga in mu povedale: »Oče, rade te imamo! Vedno smo te imele rade, samo ti tega nisi videl.«
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 45-46.