Olga in Rajko

Ležala je na bolniški postelji, vsa bleda in krhka. Govorila je nekaj po svoje, in kar je povedala, ni bilo tisto, kar smo jo vprašali. Toda ko jo je prijel za roko in se sklonil k njej, rekoč: »Olga, veš, kdo sem jaz?«, se ni zmedla.
»Rajko, ljubezen moja. Zaljubljena sva že dvajset let.«
Pri letih je udarila mimo, saj se je uštela za dobrih štirideset let. Tudi tisto o dolgotrajni zaljubljenosti verjetno ne bo držalo, kajti ta ima, kot pravijo, kratek rok trajanja. Če pustimo ob strani nepomembne časovne okvire, je treba priznati, da je ženica zadela v polno. Zakon in družina sta bila zanjo sveta stvar, negovala in čuvala ju je kot svetinjo. Na svetu ni bilo stvari, ki bi bila pomembnejša od moža in otrok. To je čutila do zadnjega diha, vanjo se je usidralo že tisti usodni trenutek, ko je vstopila v avtobus in ga zagledala za volanom.
Kakšen lepotec, jo je prešinilo in mu to tudi dala vedeti.
»Kako si lep!« so bile njene prve besede. To ve povedati še sedaj, ko mu je sedemindevetdeset let.
Na prvem daljšem postanku jo je povabil na kavo in ji kupil čokolado. Papir, v katerega je bila zavita, je s tresočimi rokami položil v krsto k njenemu truplu.
Naj počiva skupaj z njo, ki ga je čuvala do konca svojih dni, si je rekel.
Dve leti je že, odkar je odšla v večnost, a ni ga dneva, da ne bi šel na pokopališče. Izbral je preprost nagrobnik, vendar ni pozabil dodati kipca v obliki angela.
»Ker je bila kot angel,« je pojasnil, »in angel naj jo čuva.«
Ne more pozabiti, kako ga je imela rada in kako se je posvečala otrokom. Bila je mama, kot so si jo lahko samo želeli.
Ko se v spominih vrača v njuna skupna leta, preskoči tiste čase, ko je bilo treba kruh in še kakšno malenkost zraven prihraniti za otroke, sama pa sta ostala lačna. Tudi tega, da so se v petih stiskali v majhni podnajemniški sobici, ne omenja. Včasih, tako mimogrede, navrže besedo, dve o težkih časih, a hitro doda, da je ljubezen premagala vse.
»Petinšestdeset let sva bila skupaj,« rad poudarja vidno ganjen. »Dobro sva se razumela,« se mu zdi, da mora povedati tudi to, kar smo sicer opazili vsi.
Iz predala vzame otroško srajčko, njegovo prvo. Najprej jo je čuvala mama, potem Olga. Njegovi ljubljeni ženski. Kolikokrat sta majčko vzeli v roke, jo pogladili, jo ponesli k ustnicam, kolikokrat sta se nanj obrnili z ljubeznijo.
Vsak teden se, letom navkljub, odpravi po poti, ki ju je združila. Ustavi se v lokalu, ki je najbližji tistemu, kjer sta prvič pila kavo. Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, zato se je prav razveselil, ko je neki možak potrdil, da se še spominja modrega avtobusa, ki je kmalu po vojni vozil skozi kraj.
»No, jaz sem šofer, ki ga je vozil,« mu pojasni, vesel, da ni sam v spominih na tiste nepozabne čase.
Vsak dan ji na njenem grobu zagotavlja, da se bosta nekoč spet srečala. Ve, da ga bo, tako kot vedno, pričakala odprtih rok in morda mu bo pojasnila, komu ali čemu je bila namenjena njena zadnja beseda:
»Hvala lepa.«

Rafaela, (zgodbe), Ognjišče 6 (2018), 91.