“Tisti od spodaj”

Včasih, ko kaj mrzlično iščem, si rečem: “Staraš se! Vsi stari ljudje kar naprej nekaj iščejo, kot je to počela teta Ivica.”
Druga svetovna vojna je pri nas povzročila veliko gorja in mnoge je odgnala od doma. Množica njih je morala bežati, da si je rešila golo življenje. Nekateri pa so šli za njimi, da je ostala družina skupaj – ali za večji kot kruha.
Tudi v našem sorodstvu je bilo nekaj na silo izgnanih, med njimi teta Ivica. Proti koncu vojne je zbežala na Koroško, od tam pa v daljno Ameriko.
Domov si dolgo ni upala priti, ko pa so se časi in ljudje nekoliko umirili in so nehala preganjanja in zasliševanja, je tudi ona prišla domov. Večkrat je bila nekaj tednov gost v naši hiši.
Ko je tako prihajala leto za letom, smo opazili, kako postaja stara, zmedena, pozabljiva. Strah, ki ga je vse življenje nosila v sebi, je počasi plahnel.
Tisto leto je bila pri nas celo poletje. “Rada bi bila pokopana v domači zemlji,” je vedno govorila.
Pripravili smo ji sobo kot običajno in dobro jo je napolnila s svojimi stvarmi.
»Kaj pa je, teta, kaj godrnjate, je kaj narobe?« sem jo vprašala nekega dne, ko je bilo iz njene sobe slišati prerekanje, čeprav je bila v njej sama.
»Spet je bil tukaj!« je rekla skoraj smeje.
»Kdo? Nikogar nisem videla priti v hišo,« sem se začudila.
»Njega ne moreš videti,« mi je odgovorila teta.
»Kdo pa je in kako veste zanj?« me je zanimalo.
»Tisti od spodaj je. Spet mi je skril očala,« je bila teta odločna v svoj prav.
»Bog ve, kje ste jih spet pustili,« sem jo hotela pomiriti, saj nisem mogla verjeti da bi Tisti od spodaj hodil k njej prestavljat in skrivat njene stvari.
»Dobro se spominjam, da sem jih odložila na omarico, zdaj jih je pa nekam skril!« se teta ni dala.
Taki in podobni pogovori so bili na dnevnem redu. Po nekaj mesecih prerekanj o Tistem od spodaj sem začela tudi sama vse pogosteje za vse nerodnosti in nezgode kriviti njega: če mi je prekipelo mleko, če se je kaj prevrnilo, če nisem našla, kar sem iskala ...
Čas, ki ga je teta Ivica odmerila bivanju pri nas, se je iztekel. Na prvi šolski dan v septembru smo jo pospremili na letališče in vso pot je lilo kot iz škafa. Spet je bil kriv Tisti od spodaj. Odletela je v svoj dom v Ameriko, mi pa smo se vrnili v svoje vsakdanje življenje.
Otroka sta šla že zgodaj zjutraj v šolo, mož še pred njima v službo in ostala sem sama v hiši. Pogrešala sem teto in tisto njeno večno iskanje nečesa.
Bilo je jutro v pozni jeseni in bila sem sama doma. Skuhala sem si kavo, vzela v roke pletenje in v miru začela plesti nogavice, saj so se bližali mrzli dnevi. Nenadoma je v tišini prazne hiše nekaj zaropotalo. Zamolklo, od daleč je bilo slišati nenavaden glas, kot da bi prihajal iz neke zaprte posode. Odložila sem pletenje, po glavi pa so se mi začele poditi razne misli. “Kaj je to? Kaj pa če je Tisti od spodaj?” Srh me je spreletel in lasje so se mi naježili.
Previdno sem začela preiskovati prostor za prostorom. V pritličju nisem opazila nič nenavadnega. Glas pa je še vedno prihajal in zdaj sem vedela, da iz kletnih prostorov. S težkimi nogami in srcem, ki je divje razbijalo v prsih, sem se oprezno spustila po stopnicah. Ropot je utihnil, se spet oglasil in bil vedno bližje. Na hodniku sem postala in prisluhnila. Nobenega dvoma ni bilo – moj strah je bil v kmečki peči!
Približala sem se. Za vratci, skozi katere se peč kuri in je napeljan dimnik,je nekaj plahutalo in se zaletavalo v kovino vrat in železni zaslon, ki loči notranjost peči od dimnika. Moj strah je bil velik in nisem se mogla odločiti, ali bi sploh odprla in pogledala v peč. »Moram, saj ne bom mogla ves dan prenašati tega ropotanja in se tresti od strahu. Teta Ivica mi je čisto zastrupila misli s Tistim od spodaj. Saj vem, da je ta prisoten, pa menda se ni kar naselil v našo hišo. Še malo, pa se bom bala lastne sence!« sem si dajala poguma in se tolažila.
»Sveti križ Božji! Marija Pomagaj!« sem poklicala pomoč in odločno prijela za ročko ter odprla vratca. V prostoru pred vhodom v peč je bilo nekaj črnega, sajastega, le dvoje rumenih očes se je svetilo iz tistega kupčka in me srepo gledalo.
“Tresk!” sem hitro zaprla vratca. Vsa sem se tresla in mrzel pot me je polil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Po nekaj trenutkih mrzličnega razmišljanja mi pride na misel: “Mar ni bila tista črna kepa , ki čepi tamle v temi, podobna ptiču?” Ob tem spoznanju mi je malo odleglo, da ni nisem več tako panično begala z mislimi.
Za vsak slučaj sem šla odpret vhodna vrata. Svetloba je prišla v prostor. Nekoliko bolj pogumno in odločno sem še enkrat odprla tista nesrečna vratca in hitro stopila na stran. Iz peči je planil in veselo odletel črn, sajast ptič in s seboj skozi vhodna vrata odnesel iz hiše tudi moj strah.
“Neumnica! Toliko strahu si zaužila zaradi enega ubogega ptiča, ki je padel skozi dimnik v peč. Teta Ivica te je čisto poneumila; še nekaj tednov njene šole, pa bo tudi pri tebi vsega kriv Tisti od spodaj, sem se jezila nad svojim paničnim obnašanjem.
Kaj pa, če le ima povsod prste oziroma kremplje zraven? Ko nekaj izgubiš ali ti gre kaj narobe, si slabe volje, se zadiraš na druge, morda začneš celo preklinjati – in Tisti od spodaj je dosegel svoj namen.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 68.