Samo en korak – prvi korak

V naš hram učenosti, našo krajevno osnovno šolo sem vstopila eno leto prej kot Metka. Šola ni bila posebno velika in mnogo priložnosti se nama je ponujalo za srečanje in pogovor, a jih iz nekega neznanega razloga nisva izkoristili. Samo radovedno sva se pogledovali. Verjetno sva obe v sebi čutili nekakšno naklonjenost, magnetično privlačnost, a hkrati tudi neko nevidno oviro.
Po končani osemletki sem odšla v šolo v mesto. Naslednje leto se je tudi Metka pridružila vozačem iz našega kraja v mesto in nazaj. Skoraj redno sva bili na istem avtobusu. Še vedno si nobena ni upala narediti prvega koraka za zbližanje.
Neko čisto navadno jutro sem še vsa zaspana čakala na avtobus. Nenadoma je završalo in začelo močno deževati. Večkrat sem bila mokra do kože in od takrat sem vedno nosila zložljiv dežnik v torbi. Kar se da hitro sem ga odprla, se ozrla naokrog in zagledala Metko, kako stoji brez vsake zaščite na dežju. Stopila sem do nje.
»Ni ravno velika ta moja marela, a vsaj glavi bova ohranili suhi,« sem se pošalila in jo vzela pod svoj dežnik. Ploha je hitro, kot je prišla, tudi odvihrala naprej. To ploho je poslal Bog kot po naročilu, da naju je končno spravil pod isto ‘marelo’. Postali sva nerazdružljivi, tiščali sva skupaj na avtobusu, v cerkvi in pri mladinskem verouku. Skoraj ves prosti čas sva preživeli skupaj.
Kolikokrat sva se do solz nasmejali, kako sva se bali druga druge, samo postrani sva se gledali. Obe bi radi navezali stik, a nisva imeli poguma.
»Zdela se si mi tako nedostopna in ponosna,« mi je rekla.
»Ti pa meni, Metka, zato se ti nisem upala približati. Bala sem se, da me ne boš sprejela, da me boš imela za navadno vsiljivko.«
Na koncu sva ugotovili, da nisva bili tako ponosni in nedostopni, samo strah pred zavrnitvijo je bil premočan.
Končali sva šolanje in se zaposlili. Obe v istem mestu, Metka v banki, jaz v neki šoli. Najin odnos se ni spremenil, le časa nisva več imeli tako veliko kot prej.
Kot običajno sva se slišali tudi do tistega usodnega dne. »Po službi se dobiva na običajnem mestu in potem bova šli gledat tisti novi film, ki ga tako hvalijo,« sva se dogovorili.
Ob določeni uri sem bila na dogovorjenem mestu. Avtobusi so prihajali in odhajali, ljudje so hodili sem in tja, le Metke ni bilo od nikoder. Minilo je pol ure, minila je ura. Čakala sem, se sprehajala gor in dol po postaji.
»Morda ima z blagajno kakšne težave in ne more priti, dokler jih ne bo rešila in bo vse štimalo.« Čakala sem jo še nekaj časa, potem sem se razočarana odpravila proti njeni banki.
»Dober dan! Je Metka še v službi?« sem vprašala uslužbenko.
»Ne, ni je več. Danes je imela dopoldansko izmeno in je že pred tremi urami odšla.«
»Le kaj se je zgodilo? Še nikoli me ni pustila na cedilu. Če ni mogla priti, mi je vedno pravočasno povedala, da sem lahko šla na prvi avtobus. Morda je morala domov, lahko je doma kaj narobe? Mogoče bo prišla na večerni avtobus in mi vse pojasnila,« sem razmišljala, ko sem brez cilja tavala po mestu in zapravljala čas do odhoda avtobusa.
Prišla je na večerni avtobus. Že od daleč se mi je vsa srečna smehljala. Veselje je žarelo od nje, lica so ji pordela in oči so se ji nenavadno svetile. »Tomaž me je povabil v kino! Bila sem tako presenečena, da sem te čisto pozabila poklicati. Oprosti! Tako lepo in zabavno je bilo z njim. Tudi jutri se po službi dobiva!« mi je hitela pripovedovat.
Ko mi je to povedala, sem tudi jaz zažarela – od jeze. »Zaradi fanta, s katerim delaš že skoraj dve leti, pa te ni še nikoli opazil, sem te dve uri čakala in se potikala po mestu vse popoldne?« Počutila sem se izigrano in odrinjeno. Moj ponos je bil ranjen, bila sem zelo prizadeta.
Najino prijateljstvo se je začelo krhati. Prišlo je tako daleč, da se več let nisva ne videli ne slišali. Medtem se je Metka poročila s Tomažem in živela sta v mestu. Tudi jaz sem se zaradi poroke preselila k možu v sosednjo dolino.
Moje misli so bile pogosto pri njej. Vest mi je očitala, da ni prav, da sva se tako razšli. Čutila sem, da moram storiti prvi korak, a sem odlašala iz dneva v dan, iz leta v leto. Samo na njen dom bi morala iti in njen brat bi mi dal njen naslov.
Neke lepe nedelje je bila v moji stari župniji velika slovesnost. Otroka sta bila še majhna in z možem sva skrbno pazila vsak na enega. Sredi množice sem zagledala Metko, ki je za roko držala svojega malega sinčka. Pozdravili sva se in v najinih očeh so se lesketale solze ganjenosti ob snidenju. Nisva mogli dosti govoriti, bilo je sredi molitve. »Pokliči me!« sem ji zašepetala. Pokimala je.
Dolgo sem napajala svoje srce in tolažila očitajočo vest s tem kratkim, a zelo čustvenim srečanjem in čakala na njen klic, ki ga nikoli ni bilo. Do mene pa je prišla strašna novica: »Metka umira, raka ima!« Bolečina mi je presunila srce, obtoževanju ni bilo konca: “Zakaj se nisi potrudila in prišla v stik z njo, dokler je bil čas. Zakaj nisi premagala tistega trapastega ponosa? Zakaj? Zakaj?”
Ko sem si končno vse uredila in jo hotela obiskati, je bila Metka že v mrliški vežici. Kupček pepela v prelepi žari, obdani z neštetimi cvetovi, poleg pa slika, iz katere me je Metka prijazno gledala in se mi smehljala. Bolečina v meni je bila neznosna. Jokala sem in jo prosila odpuščanja za izgubljeni čas, ki ga nisva preživeli skupaj, pa bi ga lahko; za vse besede tolažbe, ki bi jih ji rada izrekla ob njeni kruti bolezni in trpljenju, pa me ni bilo zraven, za topel stisk roke, do katerega ne bo nikoli več prišlo, za objeme prijateljice ...
Obiskujem grob svojih staršev, Metka počiva nekaj vrst naprej. Rada se ustavim ob njenem preranem, vedno lepo urejenem grobu in molim za njeno dušo. Prosim jo odpuščanja, ker toliko let nisem bila sposobna premagati svojega napuha, jo poiskati, si olajšati dušo in srce. Prevelik strah pred ranjenostjo je bil v meni. Zaprla sem se vase in skrila svoja čustva pred drugimi. A nehote sem se s tem sama najbolj ranila. Še zdaj me skeli ta rana v mojem srcu. Očitam si, zakaj nisem poiskala poti do Metke. Pa tako malo bi bilo treba storiti, samo en korak – prvi korak.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 45.