Hostija v njegovih rokah

Filipa je presenetila prošnja prijatelja Maksa. Razlagal mu je, da je v hudih škripcih, ker mu je naprošeni fotograf tik pred zdajci odpovedal sodelovanje na hčerkini poroki. Njemu se od vseh teh priprav že meša, saj skoraj vse sloni na njegovih ramenih. Med točo njegovih besed se Filip ni mogel spomniti primernega izgovora, saj bi najraje rekel ne, in je samo neodločno odkimaval.
»Saj si že fotografiral na številnih, tudi pomembnih prireditvah,« ga je skušal pridobiti Maks, »zato teh nekaj poročnih posnetkov zate ne bi sme biti noben problem.«
»Že, že,« se je branil Filip, »toda v cerkvi se ne bi najbolje znašel. Saj več, da v cerkev bolj redko zahajam.«
»Naj te ne skrbi! Vse ti bom natančno razložil. Poročni obred in tudi potek maše.«
zgodba2 09 2018Hotel je že reči ne, toda ta besedica mu kar ni hotela z jezika. Vživel se je v prijateljevo stisko in je prikimal. Maks mu je z vso močjo stisnil roko: »Vedel sem, da si pravi prijatelj!«
»Res sem že fotografiral marsikje,« je premišljeval med potjo domov, »upam, da se bom znašel tudi v cerkvi.« Rad je vzel v roke fotoaparat. Zanj je bil čudežna napravica, ki ustavi čas in trenutke zapiše za desetletja. Samo delček sekunde je treba ujeti.
Še isti dan si je ogledal cerkev, kjer bo poroka, potem pa po telefonu poklical Maksa, da mu je vse razložil. Hotel je vedeti za vsako podrobnost, da mu je Maks na koncu rekel, da je zadevo vzel skoraj preveč resno.
»Pa sem se res preveč bal, kako bo šlo,« je med poročnim obredom prišlo na misel Filipu. Hkrati pa je bil vesel, da se je zaradi teh priprav vedno znal postaviti na pravo mesto, da je naredil najboljše posnetke. Užival je, ko je skozi objektiv opazoval srečo ženina in neveste in skušal jo je ujeti tako, da jima bodo ti trenutki ostali zapisani v spomin za vse življenje.
Pozdrav miru mu je s stiski rok med novoporočencema in sorodniki ponudil kar nekaj motivov, ki jih je bil posebno vesel. Ko je iskal naslednji motiv, je opazil, da se je sončna svetloba skozi pisane barve stranskega okna čudovito razlila po sredini oltarja. Stopil je bliže. Pogled mu je obstal na duhovnikovih rokah: vzel je posvečeno hostijo, jo za trenutek držal nad kelihom, nato pa jo je previdno prelomil. S palcem in kazalcem je šel počasi po obeh prelomljenih robovih, da bi morebitni drobci hostije padli v kelih z Rešnjo krvjo. Zazrl se je v duhovnikov obraz: na njem je bral mir in predanost.
»Ta mož trdno veruje, da ima v rokah živega Boga!« ga je prešinilo. Zdelo se mu je, da je odkril nekaj, česar z razumom ni mogoče dojeti. Stopil je še bliže, izostril sliko in sprožil. »Upam, da sem ujel pravi trenutek.«
Po maši je bila gostija na kmečkem turizmu. Bilo je zelo živahno in imel je veliko dela. Pozno popoldne se je oglasil tudi župnik, ki se je po skupinskem slikanju zaradi nujnih obveznosti začel poslavljati.
Prišel je tudi do Filipa. Pohvalil ga je, da je bil mašo in poročnim obredom zelo neopazen.
»Vi ste pa meni dali misliti,« je rekel Filip.
»Res? Zaradi česa?« se je začudil župnik.
»Zaradi neke kretnje.« Župnik ga je vprašujoče pogledal. »Ker ste tako skrbno prelomili hostijo in se s prsti sprehodili po njenih prelomljenih robovih.«
»To ste opazili?« je bil župnik presenečen. »Ne morem drugače,« je dejal. »Do nedavnega so hostije pripravljale sestre karmeličanke iz samostana v Sori, zdaj pa jih ne pečejo več. Škoda. Njihove se niso drobile. Te, ki jih dobivamo zdaj, je težko prelomiti in tudi drobijo se. Bog ne daj, da bi se kakšen drobec posvečene hostije izgubil!«
»Sem si kar mislil, ko sem vas videl,« je dejal Filip. »Vi verujete ...?« ni dokončal stavka.
»Z vsem srcem in vso dušo trdno verujem, da je v hostiji navzoč živi Jezus,« je dejal župnik in mu podal roko.
Filip je komaj čakal, da slike v miru pogleda doma. Nekatere so mu zares dobro uspele. Ustavil se je ob sliki, ki jo je najbolj nestrpno pričakoval. Čeprav je bila posneta v trenutku in ni bilo časa za razmišljanje, je bil s kompozicijo zadovoljen. Posebej ga pritegnil duhovnikov obraz. Izžareval je vero v bližino Božje ljubezni. Kar ni mogel odtrgati pogleda od njega.
Ko je prišla domov žena, ji je pokazal sliko. »Kaj ti pove?«
»Lepa je,« je rekla.
»Samo to?«
»Čudovita igra svetlobe.«
»Pa izraz na duhovnikovem obrazu?«
»Umirjen.«
»Pa nič drugega?« jo je razočaran vprašal.
Žena ga je nekoliko začudeno pogledala.
Filip pa je kar naprej strmel v sliko.
“To, kar vidim na tej sliki,” mu je prišlo na misel, “je mogoče videti samo z očmi vere. Meni je bila dana ta milost.”
JARC,Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 91.

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh