“Taka se ne bi šla kazat ljudem!”

Besedo prometna nesreča slišimo pogosto, žal prepogosto! “Tudi moj padec s kolesom je bila prometna nesreča,” se je zamislila Rozalka.
Ko se je po strmem klancu spustila navzdol, je ob nagli vožnji v prednjem kolesu nekaj počilo, balanca je ni več ubogala in kolo je uporno zavilo na drugo stran ceste. “Joj, če zdaj nasproti pripelje avto, ljubi moj angel, varuj, varuj me, da pridem srečno do ravnine, saj ob tej hitrosti ne morem stopiti s kolesa, pa tudi zavore ne delajo,” se je v strahu priporočala Rozalka.
Naenkrat pa je kolo zadelo ob pločnik na nasprotni strani ceste in Rozalka je z glavo udarila ob rob pločnika ter za nekaj trenutkov obležala ob kolesu. Počasi je vstala ter z roko potipala boleče čelo. V hipu je bila njena dlan polna krvi. Vsa v strahu je počasi odtavala do najbližje hiše, kjer je bivala njena prijateljica, da jo zaprosi za pomoč. Ko je pozvonila, je prijateljica, ki ji je odprla, ob pogledu na njen krvaveči obraz prestrašena obstala, saj jo je komaj prepoznala. Rozalka ji je povedala, kaj se ji je zgodilo.
»Ali te zapeljem na urgenco?« je vprašala prijateljica, ki je premagala prvi strah ob pogledu nanjo. Stopila je v sobo ter Rozalki prinesla ogledalo. Ko je videla, kakšna je, se je tudi sama prestrašila. Pod modrikasto buško na čelu je zevala velika rana, eno lice je bilo razpraskano.
Toda Rozalka je kmalu premagala prvi strah. »Upam, da ni tako hudo, kot je videti. Verjetno so le zunanje poškodbe, saj nisem izgubila zavesti. Vendar le potrebujem pomoč. Prosim, če bi me peljala k moji prijateljici medicinski sestri.« Prijateljica je to brez pomišljanja storila, saj je vedela, da je Rozalka potrebna vsaj nekaj prave strokovne pomoči.
Tudi medicinka se je prvi hip prestrašila njenega ranjenega obraza, vendar se je hitro lotila svoje strokovne pomoči.
»Veš, da si imela srečo,« ji je rekla, ko je čistila njen krvavi obraz.
»Kakšno srečo? Misliš reči nesrečo,« je ugovarjala Rozalka.
»Ne, ne mislim nesrečo, ampak srečo – srečo v nesreči! Če bi tale zevajoča rana na čelu bila le malo nižje, ne bi sama vstala s kraja, kjer si padla, drugi bi te pobrali in v nedeljo bi imeli pogreb,« ji je o resnosti njene nesreče odkrito povedala medicinska sestra. Odpeljala jo je domov ter ji obljubila, da jo naslednji dan obišče, če bi se stanje poslabšalo, bi ji pomagala v bolnišnico.
Ob obisku medicinske sestre naslednji dan sta si obe oddahnili. Rozalka je povedala, da je kljub bolečinam nekoliko spala, da se ji ne vrti v glavi in je rana ne kljuje. Polni upanja sta se poslovili. Sestra ji je zagotovila nadaljnjo pomoč in skrb.
Nesrečni padec s kolesom se je zgodil v četrtek. Prišla je nedelja. Rozalka se je kar dobro počutila in pripravljala se je, da gre k maši. Obstala je pred ogledalom. Ranjeno in obvezano čelo je skušala nekoliko zakriti z lasmi. Ranjenega lica ni mogla zakriti. “V cerkvi se bom stisnila v kakšen kot, imela bom glavo malo bolj sklonjeno, da ne bom vzbujala pozornosti in pomilovanja,” si je dopovedovala in se odpravila v cerkev. Vendar se ni mogla skriti. Nekatere znanke in prijateljice so jo po maši ustavile in jo spraševale, kaj se ji zgodilo. Mimo je prišla tudi skrbno naličena gospa ter stopila k Rozalki. »Uh, takale bi se pa ne bi šla kazat ljudem!« se je obregnila. »Tudi jaz se ne bi šla taka kazat ljudem, prišla sem se pokazat Bogu, ker je nedelja, pa tudi da se zahvalim, da sem ostala živa v nesreči, ki bi se lahko drugače končala,« je mirno odgovorila Rozalka.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 92.