Čas za voziček

Imela sem eno uro časa, ki sem ga namenila obisku svoje tete. Bivala je v domu za ostarele in veselila se je naših obiskov, saj je vedela, da bo takrat spet šla malo v naravo in zadihala svež zrak. Sama ni več zmogla, na vozičku in s spremljevalcem pa je šlo.
Toplo sonce nama je dalo poguma, da sva se odpravili na malo daljšo pot. Najino kramljanje je kmalu utihnilo, saj sem že čutila, da zaradi hitre hoje in potiskanja invalidskega vozička postajam zasopla. Zatopljeni v občudovanje s soncem obsijane okolice sva molče prisluhnili ptičjemu petju in moji zadihani hoji.
Namenjeni sva bili do vaške kapelice, ki stoji med polji in travniki. Tam sva napravili krajši postanek. Pozdravili sva Marijo in v tihi molitvi pokramljali z njo. Z novo močjo sva se vračali nazaj.
Na križišču glavnih cest, največjem križišču v tem kraju, stoji mogočna cerkev. Namenili sva se tja. Naproti nama po pločniku pride znan obraz – mamica z vozičkom. Hčerka moje znanke prav tako kot me dve lovi toploto sonca.
Veselo se pozdravimo. Kako lepo je videti srečno mamico in zadovoljnega dojenčka. Nama s teto namenja kratke, sramežljive poglede, tisti daljši so namenjeni mamici. Končno mu le izvabimo širok nasmeh. Mala usteca se razlezejo in nas razveselijo s svojo milino. Prisrčnemu brezzobemu nasmehu se pridruži prav tako brezzobi nasmeh moje tete. Kako ganljivo ju je opazovati. Dojenček in starka, vsak z drugega konca življenjske poti, eden s komaj začeto, druga že proti koncu, oba pa v plenicah, oba v vozičku, oba z osebo ob sebi, ki bo poskrbela zanju.
Obdobje vmes pa je čas, ko se postavljamo na noge in delamo prve korake v življenje, šolo, službo, kariero. Čas, ko ustvarjamo in svoja najbolj plodovita leta preživimo v naglici in pozabimo živeti za ta trenutek. Življenje nas trga na čas za šolo, družino, službo ...
In prehitro je vsega konec. Prehitro zopet pride čas za plenice in voziček.
Med krajšim klepetom izvem, da gre proti vrtcu, kjer se bo pridružila prijateljici, ki je šla po sinka v vrtčevske jasli. Skupaj bodo uživali v toplem dnevu in druženju.
V zvoniku mogočne cerkve se je oglasila ura. S svojimi udarci odmerja moj čas za obisk.
Mlada mamica je odšla proti vrtcu nekaj sto metrov desno, me dve s teto pa levo proti domu za ostarele, samo lučaj stran.
»Kako je danes drugače,« je dejala teta. »Naša mama ni imela vozička in tudi vrtca še ni bilo takrat. Ves čas smo bili ob njej. Kako je sedaj vse drugače ...«
»Teta, veš, od tvoje mladosti je minilo že več kot osemdeset let!«
»Ja, vem, pa vseeno se mi zdi, kot da je bilo to šele včeraj.«
To kratko srečanje z mladim življenjem je poživilo njene spomine. Pred Domom sem se usedla na klopco in čas obiska podaljšala, saj nisem želela zamuditi utrinkov neke mladosti, zapisane v dušo moje tete. Sem in tja te zgodbe privrejo na dan, osvežijo spomin in polepšajo trenutke v njenem in mojem življenju. Takrat se mi ne zdi več škoda časa in hitreje se umiri v svečani trenutek poslušanja.
Kolikokrat nama bo še dano podoživljati te bisere neke mladosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 46.