Vse barve življenja

Nina je svoje svetle lase spela vrh glave in se samovšečno ozirala v ogledalo. Vesela je bila svoje postave, svilnatih las, mladosti, zdravja in sončnega dne. “Srečna sem!” si je tu in tam skoraj na glas povedala. Na zadnjih duhovnih vajah jih je voditelj večkrat spodbudil, naj se veselijo življenja, naj bodo pozorni na mnoge darove, ki so jih prejeli. Študij ji je prinašal veselje. Imela je urejen dom, veliko prijateljev in bila je zaljubljena v življenje. Pomlad ji je sicer prinesla manjšo poškodbo kolena, ko je pri košarki ognjevito sodelovala pri obrambi, toda to je bilo že skoraj pozabljeno. Tudi v ortopedsko bolnišnico, kjer so opravili manjši poseg, je vnesla veselje svoje mladosti. Bolnice so jo imele rade, ker je bila sočutna, prijazna in nasmejana. Še bolj se je zavedala, kako bogata je, ker je mlada in zdrava, ko je okrog sebe videla toliko trpljenja. Bolnice so jo prosile za telefonsko številko. Niso je hotele popolnoma izgubiti. Starejša žena, ki je hudo trpela, je zajokala, ko se je Nina poslavljala. »O, kako te bom pogrešala! Kakor angel si.« »Obljubim, da vas bom poklicala, ko se vrnete domov. Morda vas celo obiščem. Saj nisva daleč,« jo je Nina tolažila.
Nekajkrat jo je res poklicala. Veselila se je Verine uspele operacije. Toda življenje ji je vsak dan prinašalo toliko novega, da je staro v spominu plahnelo.
Ko je tistega dne zazvonil telefon, glasu ni prepoznala. Morala je malo pobrskati po mladem spominu, da se je spomnila, katera Vera jo kliče. Da se je njeno stanje poslabšalo, da je v Ljubljani in so ji odrezali nogo in da bi tako rada umrla, ji je med ihtenjem izpovedala. Nina je pretreseno jecljala nekaj v tolažbo, potem pa obljubila, da jo bo obiskala. Ne, v Ljubljano ne bo šla, saj so zdaj počitnice. Prišla bo na Goriško, ko se Vera vrne domov.
Nekega nedeljskega popoldneva ni imela nobenih pravih načrtov. Starši so odšli na Lokve po malo osvežitve, saj je bila dolina kot parni kotel. Nekaj časa je brala, potem pa se je nenadoma spomnila na Vero. Lahko bi jo obiskala! Da ne bo ostalo pri obljubah, danih po telefonu. Ko je zapeljala v mesto, je pomislila, kako čudovito je, ker sme živeti na vasi. Asfalt je bil tako segret, da so nad njim plavali svetlobni prividi. Kar nekaj časa je iskala ulico in blok. V blok pa ji ni bilo treba. Zagledala jo je že, ko je parkirala. Voziček je bil postavljen pred vrsto železnih garažnih vrat.
Vera je jokala, ko jo je privila k sebi. »Oh, ne bi bilo treba! Študiraš, nimaš še svojega denarja!« ko je zadregi sprejemala zavitek kave, bomboniero in šopek, ki ga je Nina natrgala kar na domačem vrtu. Po turško je sedla kar na tla, ob voziček, in z roko na Verinem kolenu poslušala njene bridkosti. Da je rada tukaj spodaj, ker vidi vsaj ljudi, ki hodijo mimo. Gori v bloku vidi le zid sosednje stavbe. Da zdaj nima več tako krutih bolečin, da pa sladkorna napreduje in bi najraje videla, da jo Bog pokliče k sebi. Vse to je zlivala v čuteče mlado srce. Vso svojo osamljenost, svoje strahove in bolečine. Nina je poslušala, jo božala po kolenu in tu pa tam rekla kaj spodbudnega.
Njun pogovor so s peklenskim hrupom zmotili trije motoristi. Težka vozila so zaokrožila po dvorišču in eno je pristalo tako blizu Nine in Verinega vozička, da ji je zaledenela kri. Toda ni se ozrla in ne premaknila. Poznala je, kako nesramni znajo biti ti črno oblečeni kalivci miru. Ko so drveli skozi njeno vas, je trepetalo marsikatero srce mamice, če je imela otroka zunaj, in vozniki avtomobilov so se jim skušali umikati, koliko se je le dalo.
»Bejba, si za žur? Prisedi na mojega konjička!« Poraščen, tolst obraz se je sklonil tako blizu Nine, da je zaduhala smrad po tobaku, potu in kdove še čem.
»Pusti jo! K meni je prišla. Pojdite svojo pot!« V jeznem lasu stare žene je Nina zaslutila tudi strah.
»Ne teži, stara! Kaj sploh še delaš na tem svetu? Samo zrak nam jemlješ. Za nobeno rabo nisi.«
Nina je skočila pokonci, kot da bi jo nekaj pičilo. Pozneje se je sama sebi čutila, kako se je odzvala. Kot furija je zavihtela roko in fantu prisolila zaušnico. Druga dva, ki sta to opazovala od daleč, sta se na ves glas krohotala. Njun oklofutani tovariš se ni smejal. Podrgnil se je po licu in gledal Nino. Ta je molčala in s stisnjenimi ustnicami čakala, kaj bo naredil.
»Bravo, bejba! Zares si dobra!« V njegovem glasu ni bilo posmeha, prej občudovanje. Vžgal je motor in z malo manj plina, kot je pripeljal, zginil z dvorišča.
Za Nino se je oglasilo pritajeno hihitanje. »Nina, Bog ti daj zdravje. Česa tako imenitnega še nisem videla. Vsi se jih bojimo. Še policija jim ni kos. Ti pa jih tako uženeš v kozji rog.«
Nina pa ni čutila nobenega zmagoslavja. Prej sočutje. Le kaj ti mladi meljejo v sebi, da čutijo potrebo po nenehnem divjanju in nasilju? Mar res ne zmorejo čutiti lepote življenja, vse njegove razsežnosti in barvitosti?
Ko se je vozila proti domu, se je že mračilo. Dolge sence so padale nad dolino, ki je svoje zelenje podarjala kakor upanje. Ni zavila domov. Odpeljala se je nekaj kilometrov naprej in ustavila pred Lurško kapelico v Plačah. Prostor pred kapelico je bil kot oaza miru, kapela vsa prepredena z vrtnicami in zrak je bil prepojen z nežnim vonjem. Ta kraj je ljubila že kot otrok. Postala je pred Marijinim kipom. Čutila je, da mora Materi nekaj povedati, izročiti, jo prositi. Za Vero je molila in za mladeniča, ki je prejel njeno klofuto, pa še zase, da bi znala ceniti vse barve življenja.
PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 91.