Duša je prišla po slovo

Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
zgodba1 11 2018Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.

Zajemi vsak dan

Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kot sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla.

(Knjiga modrosti)
Sreda, 12. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh