Bogata jesen

Vedno, ko nanese pogovor na letošnjo bogato rodno leto, me navda srčna hvaležnost za vse, s čimer smo bili obdarjeni in obvarovani.
Češnje so zelo bogato obrodile. Seveda, saj so cvetele v najbolj sončnem tednu, pa tudi zalite so bile dobro. Ni čudno, da so bile tako debele in sočne pa tudi sladke, saj je bilo vsega ravno prav in pravi čas – moče in toplote. Mož je nabiral zrele plodove cele ure, pa se na češnji sploh ni poznalo, da je kdo obiral. Češenj pa smo bili deležni vsi: domači, sosedje, sorodniki in sodelavci. Nemogoče je bilo vse obrati, prej so se kar na vejah posušile. Tudi ptičev ni bilo blizu, saj je bilo dovolj hrane tudi v gozdu.
Bogata letina češenj, kot je ne pomnim.
Letos je bilo našim krajem prizaneseno z neurji, ujmami in točo. Tako so tudi druga sadna drevesa dobro in bogato obrodila.
»Letos smo nabrali jabolk kot mogoče v treh ali štirih letih skupaj. Pa če se ozrem na jablane, je še vse polno,« je dejala prijateljica iz sosednje vasi.
»Pri nas smo kupili še štiri kadi po petsto litrov za namakanje sadja, toliko je hrušk in sliv. Posode iz prejšnjih let so bile že vse polne. Sadja je pa še ogromno,« je povedal svak
»Ja, narava je letos res radodarna. Ste že nabirali gobe? Začelo se je z lisičkami, sedaj pa je jurčkov in marel toliko, da jih nabere tudi tisti, ki ponavadi ne najde niti ene. Ko se podaš v gozd, že ozračje diši po gobah, toliko jih je. Takšne letine se spominjam iz otroštva izpred več kot štirideset let,« dodaja brat.
»Pa polhi bodo. Letos bomo zopet lahko polhali. Pri toliki hrani žival ni stradala in je je ogromno, lepo rejene,« je pristavil še sosed.
»Cele dneve sem za štedilnikom. Nakuhala sem ogromno sokov, nekaj vložila v skrinjo, sedaj pa že več dni kuham marmelade. Začela sem s češnjevo, zdaj pa nadaljujem s slivami, hruškami in jabolki, vmes pa je bilo tudi nekaj borovničeve. Pa zelo sladka je, kljub temu, da ne dodajam veliko sladkorja,« je na koncu skromno pristavila še znanka.
zgodba3 11 2018Vsi smo se strinjali, da tako dobre letine že dolgo nismo doživeli, če smo jo sploh kdaj. Hvaležni smo Stvarniku, ki pred nas tako bogato, radodarno pogrinja svojo mizo.
Nas s tem samo malo razvaja ali nam s tem želi kaj povedati? Pridelke, ki jih nismo mogli pobrati in porabiti ter uskladiščiti, smo morali pustiti propadu. Mogoče nas Stvarnik s tem želi samo spomniti, da bomo morali ob času, ko nas bo poklical, pustiti vse in oditi. Za nami bodo ostale samo sledi dobrih del, prihranjene stvari iz materialnega sveta bodo ostale svetu, z nami pa bo šlo le tisto najboljše, neotipljivo, kar gre skoz nebeško sito.
Za hip se ustavim in dovolim, da me Sveti Duh nauči uživati in se zahvaljevati za lepe stvari in biti hvaležna za vse pridelke in za dobre ljudi, s katerimi živim. Ko se za hip ustavim in zazrem v prelepo jesensko pokrajino, mi je postopoma omogočeno, da Boga uzrem kot neskončno Lepoto, Dobroto in Ljubezen. In se s tem v meni pokaže neskončni Smisel.
Ob letošnji bogato pogrnjeni jesenski mizi mi prihaja pred oči dogodek neke jeseni izpred mnogih let.
Bili smo na obisku pri moževih starših. Ko smo speljali, so otroci mahali v slovo, mož je glasno zahupal, jaz pa sem si le želela, da bi naš stari avto zdržal nas in poln prtljažnik in bomo varno prišli domov.
Bela cerkvica na vrhu Miklavža se je kopala v objemu jesenske idile pod njo, zahajajoče sonce jo je zajelo v svoje prgišče, da jo zaziblje v noč, ko bo sonce ugasilo svojo svetlobo. Takrat bomo že v dolini na glavni cesti, hrib se bo pogreznil v spanec in noč bo ponudila počitek tudi moji dobri tašči.
Ob tako slabi letini, saj je spomladi pretiravalo deževje, poleti pa vročina in suša, je tisto, kar je s trudom iztrgala iz hribovske zemlje, delila tudi z nami.
»Nikoli ni ničesar tako malo, da se ne bi moglo deliti,« je dejala, ko sem se branila vzeti, češ zmanjkalo bo za vas.
»Le kdaj vam bom lahko povrnila?« me je bilo sram vzeti prigarane pridelke.
»Ne ženi si k srcu. Saj jaz vendar dajem to svojim vnukom. Le dobro jih vzgajaj. Povrnila mi pa boš takrat in s tem, ko boš tudi ti dajala svojim vnukom.«
Otroci so hitro zaspali, mož je previdno vozil proti domu, meni pa je hvaležnost za dobro taščo preplavila srce.
»Draga tašča, vi imate zlato srce, zato imate vedno kaj dati, četudi bi vaše njive nič ne obrodile.«
Letos imam res veliko razlogov za hvaležnost in mogočno bo na zahvalno nedeljo v meni kipela pesem Hvala večnemu Bogu za vse: za dobro letino, za dobre ljudi in dobro taščo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 91.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh