Teta Minka še vedno moli

Do odhoda avtobusa sem imela še kar nekaj ur časa, zato sem odšla v knjižnico. Usedla sem se za veliko okroglo mizo, na katerem so bili vsi časopisi tistega dne, oziroma tedna. V roke sem vzela tedensko revijo. Pritegnil meje naslov članka, ki je bil z velikimi črkami napisan na naslovnici. Prebrala sem članek. Opisoval je napad na duhovnika. In to pri nas v Sloveniji. Bila sem pretresena. Tudi to da se dogaja pri nas, v naši lepi, samostojni Sloveniji?
Zamišljena sem počasi stopala proti glavni avtobusni postaji in se skoraj zaletela v kiosk. Revija, ki sem jo prebirala v knjižnici, mi je takoj padla v oči. Kupila sem jo in odnesla domov. Morala sem še enkrat prebrati članek.
Naslednji dan sem revijo pospravila v torbo, obešeno na otroški voziček, in se na krajšem sprehodu s svojimi otroki spotoma ustavila pri svoji teti Minki. Povedala sem ji za članek in ji pustila revijo. Še isti večer me je poiskala: »Molimo za tega duhovnika. Vsak dan. Samo tako mu lahko pomagamo. Zdajle lahko zmoliva skupaj, če imaš čas.« Otroci so se pridno igrali, zato sva si lahko takoj vzeli čas za molitev.
Čez teden dni me teta Minka na poti iz cerkve vpraša: »Še kaj moliš za tistega duhovnika?« – »Še,« ji odvrnem. »Ne odnehaj. Takšne rane se ne pozabijo zlepa ali pa sploh nikoli ...« je zamišljeno dejala. Vedela sem, da govori iz izkušenj, ki jih je imela iz vojnih časov, in verjela sem ji. Sama pri sebi sem sklenila, da bom upoštevala njeno priporočilo.
Čez dobro leto mi je nekoč potožila: »Ne vem, kaj se dogaja, ampak povej mi, ali ti še kaj moliš za napadenega duhovnika. Veš, ta teden se mi dogaja, da molitev, ki jo opravim zanj ponavadi že dopoldne, ni dovolj. Kar nekaj me nagovarja, da molim zanj tudi popoldne. A ti še vztrajaš?« Pogledala me je tako odločno in zahtevno, da sem lahko povedala samo resnico. »Saj veš, da že cel teden letam samo okrog zdravnikov. Še enemu se niso pozdravile norice, že jih je dobil drugi. Ta teden pa res nisem.« »Potem pa dajva kar skupaj za boljši začetek. Naprej boš pa že ...« mi je teta brez obtoževanja takoj ponudila svojo duhovno podporo in mi s tem pomagala k stanovitnosti.
Mnogo let je minilo. Tetino zdravje je pešalo in čedalje več časa je preživela doma. Na začetku ni več mogla v cerkev k delavniškim mašam, potem je bilo nemogoče iti tudi ob nedeljah. Ostajala je doma, poslušala Radio Ognjišče in molila.
Do nas je prišla novica, da je v sosednji fari prišlo do zamenjave duhovnikov. Ob tem smo zvedeli, kdo je prišel na novo. Teta je še bolj molila. »Zdaj pa zanj molim še več, saj je tako rekoč naš. Sosednja fara sploh ni tako daleč. Ker imamo tam tudi sorodnike, smo z njo tesno povezani.«
»Te zapeljem tja k maši, ko bo primerno vreme in boš bolj pri močeh, da boš sploh vedela, za koga moliš?« sem ji predlagala. »Ni potrebno. Veš, jaz molim za veliko ljudi, ki jih na zemlji ne bom nikoli srečala, pa me to ne moti. Meni je vseeno, kako kdo izgleda, vsi smo bratje in sestre istega Očeta in samo naše molitve in dobra dela za drugega so pomembna, ne zunanji videz.« In pri tem je ostalo.
Župnik v naši fari je zaradi starosti in bolezni obnemogel. Moral je v bolnišnico in nič ni kazalo, da bi šlo kaj hitro na boljše. Dobili smo pomoč za duhovno oskrbo iz sosednje župnije. Tudi teta Minka, ki so jo leta in bolezni čedalje bolj težile, na koncu je že skoraj oslepela, jo je rabila. Vsak mesec je prihajal k njej – skoraj eno leto. »No, teta Minka, toliko časa si molila zanj, sedaj ga pa še videti ne moreš,« mi je bilo žal zanjo. »Narobe si rekla, še vedno molim zanj. Upam, da ti nisi prenehala? Veš, odkar ne vidim več, pa vsako stvar še bolj čutim. In povem ti, zelo dober človek je – slišim in čutim njegov mili in blagi glas. Vedno se veselim dneva, ko me obišče in mi prinese Jezusa. Več dni se pripravljam na sveto spoved in sveto obhajilo. In sedaj se čutim tako dopolnjeno, kot sta se počutila Simeon in Ana, ko sta v templju videla Jezusa.« – »Pa misliš, da je dobro, če je mil in blag? Mogoče z nami, ki smo bolj trdi verniki, ne bo mogel dobro shajati?« – »Seveda je dobro, da je tak. Tudi Jezus je bil blag, pa je zelo jasno govoril o grehu in naši pokori.«
Leto dni se je veselila srečanj z njim, ki ji je prinašal tolažbo. Potem pa sta bolezen in starost zmagali. Sedaj mirno počiva na božji njivi, kamor jo je pospremil prav ta, za katerega je toliko let molila.
Pogrešam jo. Pogrešam najine pogovore, molitve in razmišljanja, ki sem jih lahko zaupala samo njej. Pogrešam njene nasvete, njeno umirjenost in preudarnost, njeno modrost in milost, da je v prav vsaki stvari videla dobro in vse dogodke jemala z dobre strani.
Žalostna sem sedela v cerkvi in se spraševala, če tudi v nebesih še kaj moli za nas, ki smo ostali tukaj? Prav zanimalo me je, če še kaj moli za duhovnika? Prosila sem za neko znamenje, da je tako. Prav želela sem si njene potrditve. Saj vem, da prosim preveč ...
Zazvonilo je za začetek svete maše. Duhovnik je pristopil in začel peti pesem, ki jo je najraje pela prav teta Minka. Nisem mogla verjeti ... Vedno, ko je krasila kapelico, jo je pela. Najprej pesem, potem pa je začela s krašenjem.
Imela sem občutek, da jo čutim ob sebi. Pa vseeno sem podvomila. Preveč jo pogrešam in tole je bilo zdaj čisto slučajno. Ne morem verjeti, da bi bila uslišana takoj ...
Usedem se, da bi prisluhnila pridigi. Prenehala sem dihati, ko sem zaslišala duhovnikove besede, ki so govorile o teti Minki in njunih srečanjih ... Ne, to pa ne more biti slučajno!
Hvala ti, dobri Bog, ker me imaš rad, čeprav sem večkrat podobna nevernemu Tomažu! Hvala ti za teto Minko, ki tudi v nebesih še naprej moli za nas.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 92.