Njena zvestoba

Globoko zatopljen v svoje misli je stopil na slabo shojeno ozko pot, bližnjico od njegovega doma prek brega, kjer je stala sosedova domačija. Tega zgodnjega nedeljskega dopoldneva ga je presenetila novica, ki se je kakor blisk razširila po vsej soseski: da je njegov hudo bolni daljni sosed končno le dovolil svoji ženi poklicati duhovnika. Odkar so ga pred mesecem dni pripeljali iz bolnišnice v domačo oskrbo, ker so zdravniki ugotovili, da mu ni več pomoči, se je predal neki trdovratni otopelosti in ni hotel nikogar sprejeti. Še bolj pa je bil presenečen, ko ga je brž po odhodu duhovnika poklicala bolnikova žena, naj nemudoma pride k njim, ker bi mož moral o nečem spregovoriti. Brez pomišljanja je obljubil, da pride k njim že dopoldne.
Pot, na katero se je podal, je bila težka že zaradi strmine, danes pa se je čevljev prijemala še razmočena haloška ilovica, zato so bili koraki še težji. Lahko bi se bil peljal z avtomobilom po cesti, ki so jo pred nedavnim speljali okoli hriba in je vodila mimo soseda, toda želel je zaužiti vso lepoto narave v tem čudovitem jesenskem dnevu. Sončni žarki so ga prijetno greli, od vsepovsod ga je pozdravljalo petje ptic, pomešano s šelestenjem listja in enakomernim žuborenjem potoka.
Komaj je prilezel na vrh brega. Ustavil se je, da se nekoliko oddahne. Naloženih je imel že šest križev, ki so mu jih obteževale še razne bolezni, ki so mu vztrajno pile življenjski sok. Moral si je priznati, da mu telesne sile počasi, a nezadržno pešajo...
Globoko je vdihnil svežino, ki je še ostajala od zgodnjega jutra, ko je rahel dež prečistil gosti jesenski zrak. To mu je zbistrilo um, pa vendar ni mogel dognati, čemu ga sosed kliče. Toda kmalu bo izvedel! Pred sabo je že videl sosedovo domačijo, do katere je imel le še slabih sto metrov poti navzdol. Pospešil je korak.
Hudo bolnega soseda je našel v sobi. Pogled na onemoglo telo, ki togo ležalo pod tanko odejo, in na pepelnato sivi, zaradi bolečin neprepoznavni obraz z globoko vdrtimi očmi ga je prepričal, da slovo od tega sveta ni več daleč.
Molče je sedel ob njegovo posteljo. Morečo tišino je prekinjalo dušeče hropljenje iz bolnikovih posušenih pljuč. Naenkrat se je telo zvilo v bolestnem krču in iz suhega grla so prihajale komaj slišne besede: "Davno - pred tridesetimi leti, ko si se po dolgem času vrnil iz tujine... takrat... ti nisem govoril resnice..." Po teh besedah je bolnik izmučen utihnil in zaprl prestrašene oči. Samo hropenje iz njegovih prsi je dalo slutiti, da življenje v njem še ni ugasnilo.
Kot okamenel je sedel poleg bolnika in topo strmel predse. Besede so kakor oster nož zarezale v njegovo staro, nikoli zaceljeno rano. Srce je spet boleče zakrvavelo. Razumel je. Vsako vprašanje bi bilo odveč. Nobena obsodba ne bi mogla več vrniti izgubljene sreče. Negotovosti, v kateri je trpel dolgih trideset let, je bilo v trenutku konec. Sedaj ve resnico. Takrat mu je sosed v svoji nevoščljivosti lagal in s tem uničil srečo dveh mladih ljudi.
Kakor v nekakšni vročični blodnji je pritaval domov. A bil je preveč utrujen od prestanega trpljenja, da bi lahko počival. Preveč zbegan zaradi nenadnega spoznanja resnice, da bi lahko miroval. Zdelo se mu je, da se je čas zavrtel za celih trideset let nazaj. Kakor takrat, ga njegovo hrepeneče srce spet vleče k njej, kakor takrat, ga spet vabi njen klic. Zdaj mora ubogati svoje srce, zdaj mora hiteti njenemu klicu naproti.
Zamišljeno je vozil po strmi, razdrapani haloški cesti. Na mestu, kjer se začne cesta rahlo spuščati proti ravnini in se približa reki, se je ustavil. Dan se je že nagibal proti večeru in bledi sončni žarki so se vse bolj umikali prvemu mraku. Moral se je sprehoditi po tej lepi naravi, moral si je izbistriti um in še enkrat podoživeti svojo nekdanjo srečo. na tem kraju sta se spoznala. Nista bila več rosno mlada. Njegova živahna in pogumna narava je dopolnjevala njeno mirnost zadržanost. Poznanstvo je počasi preraslo v iskreno prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Na teh trdnih temeljih se je rodila njuna ljubezen. Prepojena z njeno močjo sta začela razmišljati o skupni prihodnosti.
Vsakič, ko je za dalj časa odhajal v tujino, jo je spraševal: "Me boš čakala?" "Čakala bom!" "Če bo treba, tudi dolgo?" "Tako dolgo, dokler spet ne prideš." "Lahko verjamem?" "Verjemi mi vse. In pridi kmalu!" Zatem je začelo spraševati dekle: "Bo prišel?" "Zagotovo. Kmalu se vrnem z zlatima obročkoma in takrat ostaneva skupaj za vedno." "Rada bi ti verjela." "Verjemi mi vse." "Pridi kmalu!"
Ob vsakem takem slovesu sta se globoko gledala v oči. Desnica je poiskala desnico, roki sta se dvignili, prsti med seboj prepletli v trdno vez. "Prisežem!" "Prisežem!" Tako je bilo vsakokrat ob slovesu. Vedno iste obljube, vedno enaka prisega, a slovo vedno težje in hrepenenje po skupnem življenju zmeraj močnejše.
Nekoč se je po dolgem času spet vrnil iz tujine domov. Na posmehljive pripombe nekaterih škodoželjnih vrstnikov na račun njegove "staromodne" ljubezenske zveze se nikoli ni dosti zmenil. A tokrat so šli predaleč. Sosed, s katerim sta bila nekoč sošolca, vseskozi pa dobra prijatelja, ga je uspel prepričati, da ga njegovo dekle vendarle ne čaka tako zvesto, kakor misli. Sledilo je nekaj slabih besed o dekletu... Do ga je do kraja potolklo. Verjel je. Prijatelj mu vendar ne bi lagal! Kakšno korist bi imel od tega?
Ko je prišel malo k sebi, se je odpeljal k dekletu. Ploha očitkov, ki so se vsuli iz njegovih ust, so dekle skoraj pahnili v blaznost. Ničesar ni mogla razumeti. Zaman so bila vsa njena prepričevanja, solze in jok, prošnje in prisega. Pustil jo je samo...
Od takrat je minilo dolgih trideset let. V teh letih se mu je večkrat oglašala vest in ga spraševala, ali je ravnal prav, ko je verjel prijatelju? Kaj če bi moral verjeti dekletu? In sebi.
Spet ga je zabolelo srce. Po licih so mu polzele solze. Moral je dalje - k njej!
Dolgo jo je iskal. Mrak se je že prevesil v noč, ko se je ustavil ob skromnem nagrobniku. Zdaj ji mora povedati, da je bil v zmoti, mora priznati, da je neštetokrat slišal njeno povabilo. Njegovo srce ji mora izkričati edino resnico, da je nikoli v življenju ni prebolel.
Vse naokoli je bilo mirno in tiho.
"Marija!... Marija!" je njegov pretresljivi klic pretrgal nočno tišino.
Vsega je objel blaženi mir in v njegovo srce se je zopet naselila sreča, ko je kakor v sanjah zaslišal njen skrivnostno šepetajoči glas: "Pridi kmalu... Še vedno te čakam!"

SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 11, str. 56-57.