Božični ogenj

Dan pred božičem smo pozno popoldne, ko so se otroci zbudili iz opoldanskega spanja. pričeli postavljati jaslice, za katere smo imeli že vse pripravljeno. Vsak je lahko postavil stvari tako, kot si je sam zamislil.
Zunaj je bilo veliko snega, zato je hčerka želela sneg tudi na hlevčku. Prinesla sem vato, da jo je kot snežno odejo položila na streho hlevčka. Res je bilo videti, kot da je na strehi veliko snega.
Tudi za pripenjanje okraskov na smrečico sta že imela starejša dva dovolj spretne prstke. Vzeli smo si čas in v miru, brez naglice delali, se vmes pogovarjali in vadili božične pesmi, ki jih bomo peli zvečer pri molitvi.
Ko se je z dela vrnil mož, smo blagoslovili naš dom: mož s kadilnico, jaz z blagoslovljeno vodo, otroci pa vsak s svojim zvončkom smo obhodili vse prostore v hiši, odšli še na balkon pa na parkirišče pred hišo. Vsi smo molili in prosili božjega blagoslova in varstva.
Z molitvijo smo nadaljevali tudi potem, ko smo se posedli okrog jaslic in v romantični osvetljavi lučic s smrečice zapeli še vse božične pesmi, ki smo jih poznali.
Najstarejši je imel dobrih šest let in za popestritev večera sem kupila kresničke – paličice, prevlečene z neko gorljivo snovjo, ki pri gorenju prasketajo, da iskrice skačejo na vse strani. Odšli smo na balkon in vsak je dobil v roke svojo kresničko. Večja otroka sta pogumno držala paličico tudi ko so iskrice skakale vse na okrog, najmlajši, dveletni sin, pa ju je samo opazoval. Bal se je poplesavajočih iskric. Všeč jim je bilo opazovati prasketanje, zato sem vsakemu prižgala še po eno kresničko.
»Kako se reče tem iskricam?« je vprašal najstarejši.
»Božični ogenj,« sem se v hipu odločila.
Razložila sem jim, da smo zunaj zato, da iskrice, ki letijo s palčke, ne zanetijo požara v stanovanju in ne poškodujejo pohištva. Vsi so to razlago poslušali. Strinjali so se, da nekaj kresničk shranimo še za silvestrski večer, ko bomo zopet blagoslavljali naš dom s kadilom in blagoslovljeno vodo in molili.
»Juhu, božični ogenj bomo imeli še enkrat!« je bila navdušena hči.
K polnočnici sem nameravala vzeti tudi najstarejšega, saj je bil vsak dan zelo dolgo pokonci. Misleč, da bo zmogel toliko časa bedeti, sva se dogovorila, da gre z mano. Mož pa bo doma, če se kateri od spečih otrok zbudi.
Bolj ko se je bližala ura, ko ponavadi hodimo spat, bolj sem postajala utrujena. Teža dneva je pritiskala name in z vsemi drugimi sem morala v posteljo. Najstarejšemu sem naročila, naj me zbudi čez eno uro, na skrivaj pa sem si navila budilko.
Ura še ni zvonila, ko je v spalnico planil sin: »Mami, gori!« je kričal ves iz sebe od strahu.
»Kje gori?« sem vprašala med vstajanjem.
»Jaslice gorijo.«
Planila sem v dnevno sobo. Na strehi hlevčka je bil visok plamen. Pograbila sem kuhinjsko krpo, jo vrgla čez ogenj in hlevček iztrgala iz mahu. Vse skupaj sem vrgla v pomivalno korito in odprla vodo, da je ogenj ugasnil. Pregledala sem jaslice – hvala Bogu, ogenj se ni prijel drugih stvari.
Hlevček in figurice sva položila nazaj, plastičnega angelčka, ki je bil na strehi hlevčka in ga je čisto scvrlo, pa sva zakopala v kanto s pepelom, da ni bilo nevarnosti za nov vžig in da sva zadušila smrad po plastiki. Prezračila sem prostor in si vzela čas za sina. Ves se je tresel od strahu pred ognjem in ob misli, da si je zaslužil kazen. Usedla sem se na kavč in ga vzela v naročje. Počakala sem, da se je malo umiril, potem pa mi je razložil, kaj se je zgodilo.
Ko je ostal sam, je še enkrat zapel vse pesmice, ki se jih je spomnil, pa kazalec na uri še ni prišel na tisto mesto, ko bi me moral zbuditi. Videl je, kam sem spravila kresničke, vzel stol, nanj postavil še pručko in dosegel zavitek. Vzel je dve palčici, se postavil pred jaslice in si eno prižgal. Vata na strehi hlevčka je takoj zagorela, on pa je ves prestrašen hitel po pomoč.
Pohvalila sem ga, da je pravilno ravnal, ker me je takoj poklical, saj bi drugače lahko zgorela cela hiša, mogoče celo mi v njej, saj imamo veliko sten oblečenih v les in ogenj bi se zelo hitro razširil.
»Ni bilo prav, da si vzel kresničko in lahko bi se zelo slabo končalo.«
Skesano je pokimal in zajokal.
»Ko boš malo zrasel, boš pa šel h gasilcem. Tam te bodo naučili, kako preprečiti in pogasiti požar.«
Stisnil se je k meni, se počasi umiril in zaspal. Ta večer nisem šla k polnočnici. S sinom v naročju sem bila v pripravljenosti, če kakšna pozabljena iskrica med mahom mogoče ponovno ne oživi.
Hvala Bogu, ognja ni bilo več.
Stiskajoč k sebi prestrašenega otroka sem se zahvaljevala Bogu, angelom varuhom in zavetniku pred časnim in večnim ognjem, čigar ime nosi najmlajši, ki je sladko spal v svoji posteljici, da se je vse srečno končalo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 44-45.