Ogledalo

Nikoli nisem rada hodila po uradih, a dolžnosti do skupnosti in osebne potrebe te privedejo do tega, da moraš v življenju odpreti marsikatera vrata. Tako sem nekega dne že navsezgodaj odšla z avtobusom v mesto rešit neko zadevo.
Prišla sem do stare zgradbe in vstopila na majhen hodnik. Na koncu hodnika je za steklenim okencem sedela namrščena uslužbenka srednjih let. Moj notranji glas me je posvaril: “To se pa utegne slabo končati.”
Pred menoj je bil starejši gospod. Na svoje tiho in umirjeno vprašanje je dobil kratek, zajedljiv odgovor. Obrnil se je in žalosten odšel. S težkim korakom sem se približala okencu in uslužbenkin jezni, naveličani pogled mi je vzel ves pogum. Komaj sem uspela povedati delček svojega vprašanja in vzrok mojega prihoda v njeno ustanovo, že je priletel izza šipe odgovor, kot meni namenjena klofuta: »Nobene možnosti nimate!« in mi red nosom zaprla okence.
Kot gospod pred menoj, sem se tudi jaz ogorčena in žalostna obrnila in odšla ven. Ostalo mi je še veliko časa do avtobusa, zato sem, kot običajno, zavila v bližnjo cerkev. Imela sem srečo, ravno je bila maša. Mlajši duhovnik je imel kratek nagovor, ki sem mu z zanimanjem prisluhnila. Med drugim je povedal to zgodbo: »V neki vasi je živel starec, ki je sovaščanom razdaja svojo modrost. Neki jezen mladenič mu reče: “Nimaš pravice pridigati drugi! Nisi to, za kar se izdajaš!” Modrec ga vpraša: “Če si za nekoga kupil darilo, pa ga ta ne sprejme, čigavo je?” Mladeniča je s tem vprašanjem zmedel. Po kratkem premisleku je odgovoril: “Moje je, saj sem ga jaz kupil!” “Tako je tudi z jezo, ki jo stresaš name. Ne sprejmem je in vrnila se bo k tebi, saj je tvoja.”« zgodba3 02 2019
Takoj sem pomislila na jezno uslužbenko. Jeza, ki jo je stresala na nas, se bo vrnila k njej, saj je njena. Začela sem se spraševati, kaj neki je lahko vzrok njene slabe volje: težave v službi, bolezen, skrbi za družino in še marsikaj bi lahko bilo. Spomnila sem se stavka iz Svetega pisma: »Človek vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.«
»Da, Bog, ki vidi v srce, bo pomagal tej nesrečni ženi. Molila bom zanjo,« sem sklenila. Jagode rožnega venca so mi polzele skozi prste in vsaka zdravamarija je bila namenjena njej. Njena jeza, ki jo je stresala na druge, se je vračala k njej. Bila je v začaranem krogu. Kot tisti pes, ki je zašel v dvorano s tisoči ogledal po stenah, stropu in tleh. Ko je v njih zagledal svojo podobo, je videl tisoče psov. Ustrašil se je in začel lajati in vsi psi so lajali nazaj. Bal se je za svoje življenje in se vso noč boril z lajanjem, renčanjem in kazanjem zob. Izgubil je boj s svojo podobo, zjutraj so ga našli mrtvega v prazni dvorani. Pa kako malo bi bilo treba, da bi se rešil: samo enkrat bi pomahal z repom in vsi psi bi mu veselo pomahali nazaj.
Nekoliko pomirjena sem odšla iz cerkve. Lep sončen dan se je naredil in zavila sem v park ter sedla na klop. Skozi park je vodila bližnjica v središče mesta in kar veliko ljudi je šlo mimo moje klopi. Nehote sem jih začela opazovati. Med njimi je počasi, s trudnim korakom, z obrazom obrnjenim v tla, šla starka, ki me je spomnila na našo pokojno sosedo. »Koliko let je že minilo od tistega dogodka, ki me je močno zadel v srce?« V spominu mi je velikokrat priplaval na površje.
Nekega dne je prišla k nam soseda, stara zgarana kmečka žena, ki so se ji že nekaj časa kazali znaki demence. Na hodniku smo tik ob vhodu imeli omarico in steno z ogledalom. Pod njim je bila ozka polička. Ko se je soseda zagledala v ogledalu, se je veselo nasmejala. »Tudi ti si prišla! Že dolgo te nisem videla,« je ogovarjala znanko v ogledalu. Sprva sem mislila, da je to njena šala, ko pa je stopila čisto zraven nje, jo božala po rokah in obrazu ter se pogovarjala z njo, me je to prestrašilo. »Joj, kako si mrzla! Te zebe?« je zaskrbljeno govorila. Ob dotiku hladnega stekla se je skušala še bolj priviti k njej, da bi jo ogrela, zato je stopila na poličko pod ogledalom.
»Kaj naj storim? To traja že dolgo in nikakor se ne more posloviti od svoje podobe v ogledalu,« sem panično razmišljala. Po dolgem času mi jo je nekako uspelo pripeljati v kuhinjo na topel čaj, saj je bila že mrzla kot podoba v ogledalu. Bila je tako srečna, da sta se srečali, da je kar naprej pogledovala skozi vrata in se hotela prepričati, če je znanka še tam. V srcu je imela ljubezen in njen odsev je videla v ogledalu.
Razpredala sem svoje misli naprej. Kaj pa jaz vidim v ogledalu? Vidim starejšo ženo, obraz prepreden z gubami, sledove življenja, ki ni prizanašalo, in na njem zaman iščem sledi mladost. Pač, v očeh so še vedno iskrice veselja nad lepoto življenja, čudovitega stvarstva, vidim zaupanje v Božjo ljubezen in vidim to ljubezen odsevati iz mojih oči – ogledala moje duše. Telo se stara in počasi zori, a v njem je neumrljiva duša, ki je ustvarjena za večnost. Negovati jo moram in hraniti z Božjo besedo, da bo iz mojega obraza in mojih oči odsevalo samo veselje in ljubezen. Če bom sama v svoji podobi videla njo, bodo tudi drugi čutili podobo veselega Božjega otroka v meni. Za to se je vredno potruditi, za to moramo živeti. Da smo drug drugemu ogledalo, ki odseva veselje in ljubezen Božjih otrok.
»Še bom molila za to neznanko, ki me je tako neprijazno sprejela. Če hočem oddajati veselje, moram najprej očistiti svoje srce vse navlake, kot so zamere in razočaranja, kar sem doživela ob stiku z njo. Odpustiti moram in pozabiti, sicer me bo sovraštvo strlo in uničilo moj mir in moje zdravje.«
P P P
»Glej no, koga vidim!« me v tem razmišljanju zmoti znan glas. Mimo je prišla prijateljica iz dijaških let. »Kako dolgo se že nisva videli? Kmalu te ne bi poznala, samo glas pa je še vedno isti,« sem jo veselo pozdravila. Prisedla je k meni na klop in začeli sva obujati spomine. »Ponavadi nisi bila tako zadržana, nekam žalostna,« mi je rekla. »Imaš težko življenje, nisi srečna?« Povedala sem ji, kaj se mi je zgodilo pred nekaj urami. »Kaj ne poveš,« se je začudila. »Veš, jaz sem v službi v isti ustanovi in takoj ti povem, da bi te morala ta žena poslušati do konca. Seveda imaš možnosti. Pridi, vse bova uredili.«
»O Mati Božja, takoj je bila moja molitev uslišana. Hvala ti!« sem dahnila in šla s prijateljico nazaj v tisto staro stavbo. Jezno uslužbenko je zamenjala druga ženska.
V naslednjih tednih se morala odpreti še kar nekaj vrat, a zadeva se je zame ugodno rešila: dobila sem skromno, a s svojim delom pošteno zasluženo pokojnino.
Preden sem se poslovila od svoje stare, skoraj pozabljene prijateljice, sem jo še prosila: »Prosim, nikar ne povej naprej o tisti nesrečni in jezni uslužbenki. Ne bi rada, da bi se nad njo kdo znašal zaradi mene. Imela je pač zelo slab dan.«
»Obljubim, da bo to ostalo med nama. Poznam jo, navadno je prijetna in prijazna do vsakogar, mislim, da jo je res moralo nekaj zelo vreči iz tira.«
Megleno zgodnje jutro se je umaknilo soncu, ki je naredilo dan vesel, srečen in topel – kot je topel prijazen nasmeh in lepa beseda človeka, ki ga srečaš.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 93-94.

Zajemi vsak dan

Postni čas nas mora spodbuditi, da nam bo delitev dobrin znamenje naše vzajemnosti z vsemi ljudmi. Vsi smo poklicani k deležnosti pri skrivnosti križa in Kristusovega vstajenja.

(sv. Pavel VI.)
Petek, 5. Marec 2021
Na vrh