Cvetje pozimi

Ko so pogasnile lučke in ognjemeti in potihnile, hvala Bogu, tudi petarde, se je svet odel v blagodejno tišino zime. Mimo oken se je vlekla megla, posamezne snežinke so plesale v vetru in se obešale na veje. Povsod sivina! Turobna sivina! Kdo jo bo pregnal in kdaj?
Kar naenkrat pa je odgovor tu …
Okno pred mano je objela svetloba! Na polici pred šipo je stal šopek poletnega cvetja. Poškrobljen je bil, da se je ohranil, pokončen, da rože niso izgubile ne barv ne poletne vedrine.
Zgodbo poletnih rož v meglenih zimskih dneh mi je pričarala Fani. So ljudje, od katerih odseva dobrota in ljubezen tudi takrat, ko jih ni več med nami. Ko brskam po spominih, ki se jih z leti nabere veliko, preveč, se trudim, da se spominjam tudi lepih srečanj. Vsega tistega izgovorjenega, ki kar ne more v pozabo.
Ko je bila Fani zadnjikrat pri nas, je sijalo sonce. Cvetele so rože in poletje je sijalo v vsem svojem prelestnem žaru. »Šla sem malo po spominih,« je rekla, ko je prisedla. »Prižgala sem svečko na grobu tvojega vnuka. Tako mlad, pa je moral oditi. Žalostno res, sem pomislila. Pogledala sem v balkon nasproti župnišča z velikim občudovanjem. Takih nageljnov, kot jih goji vaš župnik, daleč naokrog ne vidiš! Pravi gorenjski balkon, en sam cvet! Lahko ste ponosni na to!«
»Saj smo!« sem rekla in se zresnila. V meni se je nekaj zganilo. Zbodlo me je pri srcu in čudna, žalostna misel mi je prešinila telo z vprašanji. »Zakaj Fani hodi po vseh teh njej tako dragih poteh, zakaj obiskuje grobove pa kraje in poznane ljudi tako vesela, da kar žari. Vse okoli nje je kar naenkrat napolnjeno z zanosom. Rože, ki jih drži v naročju, celo te ji prikimavajo, ali pa jih le jaz vidim take?«
Presede se, se spet nasmehne, pogleda me in reče čisto mirno, kakor da bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega: »Za vse pride svoj konec! Za rože in za človeka tudi, moj se hitro bliža!«
»Kaaaj? Kako to mislite?« Poskočim na stolu in se ji zagledam v oči. Zresnile so se. To me zbega.
»Zdravniki tako pravijo! Tudi sama tako čutim. Kar naenkrat je prišlo … Malo preveč iznenada pa res …«
Ko njene besede končno dojamem, se mi spet vse odvrti nazaj. Fani nikoli ni bila bolna, nikoli omagana, taka, neuničljiva, zdaj pa kar naenkrat … Vsako poletje je hodila gledat v naše župnišče rože, nageljne, ki jih je župnik tako lepo negoval na balkonu. Enkrat je prinesla vršiček od tam, da ga bo posadila, je rekla, in verjetno ga tudi je …
Rože, pa vrtiček doma, pa kuha in pospravljanje, pa spet kuha, vse zato, da je bilo drugim dobro. Da so bili veseli in zadovoljni.
»Je prav, da se človek toliko razdaja? Se vsi okoli njega tega tudi zavedajo? Koliko?« Odgovora ne najdem.
Fani se kljub vsemu in slutnjam skorajšnjega odhoda smeji. Vse zmore in zdi se mi, da bo kljub vsemu tudi to zmogla. Premagala. Tudi zdravniki so samo ljudje in včasih se zmotijo!
Spet jo slišim, ko pravi: »Naredila sem nekaj mazila. Za sklepe pomaga. Za revmo je dobro in bolečin je manj. Poskusi! Mogoče te bodo noge kaj manj bolele. Iz divjega kostanja je in še nekaj zelišč sem dala zraven!«
Vzamem škatlico iz njenih rok in verjamem, da bo tisto pomagalo. Meni? Zase pa nima zdravila. Vedno misli samo na druge, nase pozablja.
Kot da bi uganila moje misli, se spet zravna in nadaljuje: »Saj bo enkrat že bolje, si rečem. Ne misli samo na slabo. Kadar mi je tako, tesno, se spravim h peki. Prinesla sem ti nekaj za pokusit.«
Pomoli mi kos potice.
Pehtranova potica je. Zelo je dobra, a grižljaj mi obstane nekje v grlu. Počasi pogoltnem tisto naprej in se nasmehnem.
»Ta vaša potica … Nekaj posebnega je …«
»Ni, ni! To se ti samo zdi. Recept sem prinesla od doma. In še veliko drugih. Pa me je vse prehitelo …«
»Ta bolnišnica na Golniku vam bo pomagala,« rečem potiho. »Kar zaupajte jim!«
»Ne bo čudeža … V kosteh je že tudi … Ampak moram še veliko opraviti! Zdaj me tudi večkrat obiščejo otroci, z možem se dobro razumeva, nekako se bodo znašli. Tudi brez mene jim bo šlo!«
»Dala si jim vse, kar si premogla,« pomislim, »dobro popotnico za naprej.«
Rože mi prikimavajo, Fanikine rože. Vedno bolj pokončne so in žareče. Kot sredi poletja. Vsa soba sije od njih, kot bi se res vrnilo poletje. Kot da se resničnost odmika in da slovesa ne bo.
Obračam škatlico v rokah, pečejo me dlani, zunaj pa mraz, mraz …
»Izvlekla se bo! Mora se … Ali pa je tako, da Bog najprej vzame k sebi dobre ljudi, kot je govorila moja mama?«
Trpek spomin na toliko prezgodnjo vnukovo smrt mi spet zareže v dušo in ne vem, kaj bi …
»Življenje mora naprej,« govori Fani iz tistega šopka ven. »Malo lepo, malo hudo, a naprej moramo. Nič ustavljanja! Le toliko, da znova zajamemo sapo in naredimo zalet!«
Cvetje pozimi malo ublaži trpke spomine. Misli gredo spet drugam. Da bo enkrat tudi pomlad prišla, vsa razkošna in posuta s cvetjem.
Fanikino slovo je bilo tistikrat res zadnje, vendar srce ne dovoli spominom, da bi odšli.
Mar ni tudi v tem nekaj lepega? Nekaj dobrega?
Seveda je! In to resnico moram povedati naprej! Od besede do besede bo lažje.
Oddaljilo se bo, izginilo pa ne! Ne more! Kot vklesano je, potrjeno s šopkom poletnih rož.
Te bodo ostale z mano za vedno.
In prav je tako!
Menjavajo se letni časi, menjavajo se ljudje okoli nas, tisto, kar je vredno, pa ostane!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 48-49.