Pogovor z očetom

Kadar je pogovor nanesel na smrt, si vedno dejal: »Ko bom umrl, naj bo pogreb čisto preprost. Nobenih govorov! Kakšno lepo pesem naj mi zapojejo, pa molite zame.«
Takrat sem ti ponavadi rekla, da ti bom govor spisala jaz in ti ga prebrala še za časa življenja. V mislih sem ga kar nekajkrat pisala, zlasti v teh zadnjih mesecih, ko si bil bolan in sem se bolj kot poprej zavedala, da je življenje na tem svetu minljivo in da prej ali slej mora priti tudi slovo. Seveda ti ga prebrati nisem več utegnila!
Sva pa skupaj mnogokrat obujala spomine. Tiste, h katerim se človek rad vrača, ker ga razvedrijo in mu dajo novo moč in upanje, ko se v življenju kaj ustavi in ne gre, kot bi človek rad. In spomini živijo ter ohranjajo vezi med nami za vedno.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Dve ali tri letna sem capljala za teboj po hlevu in ko si vse postoril, si se usedel na stolček k zidu, jaz pa sem od nasprotnega zidu tekala k tebi v naročje. Med tvoje razprte roke sem se podajala tako dolgo, da sem se utrudila in zadihana obstala v tvojem objemu.
Menda si mi večkrat rekel, da bi bila prav »fejst« punčka, če ne bi toliko klepetala. Pa vem, da ti je bilo všeč, ker sem te ves čas ogovarjala, saj sem te imela priložnost opazovati, kako potrpežljivo in s kakšnim veseljem si se kasneje pogovarjal z vnuki, ko so bili taki, kot jaz takrat. Sem si pa tvojo pripombo pozneje večkrat priklicala v zavest, saj sem spoznala, da je res bolje, če človek manj govori, predvsem pa, da dobro premisli, preden kaj reče.
Znal si presenečati z drobnimi radostmi. Še majhno si me vzel s seboj v Hrib, kamor sva šla pogledat, če je kostanj že dozorel. Ker nisva imela s seboj košare, kostanja pa je bilo na tleh vse polno, sva ga nabrala kar v tvojo kapo. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Tisto zimo, preden sem šla v šolo, si mi obljubil Prvo berilo. Kako težko sem čakala, kdaj mi ga boš prinesel. Še danes živo vidim zavitek na prtljažniku motorja, v katerem je bilo spravljeno. Tisti dan je snežilo in s peči sem opazovala, kako si z njim na motorju zavil za hišo. To je bila moja prva knjiga in preden sem šla v šolo, sem jo znala vso na pamet.
Ko danes predlagam kakšno delo svoji hčerki in se pogovarjava o tem, zakaj ga je treba opraviti in zakaj ravno zdaj, ne morem verjeti, kako si nas znal ti navdušiti za delo. Ob pobiranju krompirja smo tekmovali, kdo ga bo več nabral, kdo bo našel najdebelejšega, kdo najbolj zanimivega s čimveč različnimi izrastki. Tako smo vztrajali pri tem delu dva dni ali še več.
Ko sva s sestro nosili seno iz tiste močvirne Lipalce, je bilo kljub napornemu delu zabavno. Tu pa tam sva kaj stresli na nepravem mestu, ker je katera od naju stopila v pregloboko močvirje, pa smo se vsi smejali. In ko smo obračali ali grabili seno na senožeti nad vasjo, si nas po opravljenem delu povabil v senco pod divjo češnjo. Z grabljami si nam nasmukal temnih plodov, da smo se posladkali. Spominjam se, kako si me pohvalil, ko sem potlačila prvi voz sena.
V najstniških letih si pred nas otroke postavljal večje zahteve. Bil si dosleden in včasih kar preveč strog do opravljenega dela. Ne bom pozabila, kolikokrat sem morala pomesti po hlevu, da si bil zadovoljen. Ali pa dvorišče ob sobotah. Bila sem prepričana, da bolje sploh ne bi mogla opraviti, pa si že našel kaj v kakšnem kotu da sem morala popravljati. V šali si rad dejal: »Otroci morajo delati - četudi škodo!«
Nepozabni pa so bili dolgi jesenski in zimski večeri, ko smo kartali ali igrali šah. Užival si z nami otroki in zato smo se tako radi igrali s teboj,
Ko smo si ustvarili družine in smo odšli vsak po svoje, si nam vsem stal ob strani in nam pomagal, kolikor si mogel. Z nami si delil radosti in bridkosti, ki nam jih je prinašalo življenje. Vedno smo se lahko vračali pod domačo streho, v tvoje in mamino zavetje. Tudi z vnuki in pravnuki si se veselil življenja in jim podaril mnoge dragocene življenjske modrosti.
Ko se danes oziram nazaj, sem hvaležna. Hvaležna Bogu zate, da sem te imela polnih petdeset let. Sestri in brat nekaj manj, ker so mlajši. Hvaležna tebi, ata, ker si mi v življenju toliko dal. Naučil si me delavnosti, skromnosti, poštenja, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ne tako, da bi mi o tem govoril, pač pa s tem, ker si tako živel. Nikoli se nisi pehal za denarjem, delo samo ti je prinašalo zadovoljstvo. Kako neizmerno rad si imel zemljo in kmetijo. In to ljubezen si prenašal tudi na nas otroke. Z njo si nam posredoval tudi zahvalo Bogu, ki nam naklanja vse te darove.
Največ, kar si nam otrokom dal, je bila tvoja ljubezen do naše mame. Greli smo se in rasli ob vajini ljubezni, ki sta jo živela brez velikih besed. Ko si bil že bolan in potreben pomoči, nikoli nisi pozabil vprašati, kako je z mamo, in nam naročal, naj skrbimo zanjo.
Vse to je dota, ki mi je nihče ne more vzeti. Ves čas bolezni sem želela, da ob uri slovesa ne bi bil sam. Bogu hvala tudi za to uslišano prošnjo! In zdaj, ko si sklenil svoje zemeljsko delo, trdno verujem, da si naš priprošnjik pri Bogu, da nam pripraviš prostor za ponovno in trajno snidenje.
SAMOTORČAN, Marta. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 28-29.