Kaj je človek?

Kaj je človek, da se ga spominjaš s svojo tolažbo, ko je na milost in nemilost prepuščen sočloveku? Zakaj mu daješ mir, ko ga najmanj pričakuje? Zakaj mu daješ kraljevsko dostojanstvo, ko je najbolj ponižan? Zakaj se ti zdi vreden, da se ga dotakneš s svojo milostjo? Da pobožaš z mehkimi rokami njegovo razgreto čelo, njegovo razbolelo dušo. Da mu sredi največje bolesti odvzameš trpljenje in oživiš upanje.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Zakaj mu daješ pogum, da vztraja v kletki telesa in ne obupuje? Zakaj mu daješ dvoje žarečih oči, skozi katere se pretaka tvoja ljubezen? Zakaj se njegov vonj dviga v prijetno daritev tebi? Zakaj v tebi počiva njegova duša? Zakaj iz solz bolečine vedno znova vzbrsti nov nasmeh?
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Ustvaril si ga po svojo podobi, v njem odprl vrelec žive vode, ga prerodil s svojim duhom, ga oblekel v neminljivost, mu nakazal, da je telo samo senca prihodnjega, njegove poti samo drobec večnosti.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Pa vendar si ga postavil na svojo desnico, ga izpeljal iz pustinje, ga rešil pred rjovečim levom, ga zavil v svojo milost. Ga postavil na vrh vsega stvarstva, da so mu podložna vsa bitja.
Kaj je človek, da se ga spominjaš, da ga kličeš brat in da ga kličeš sestra?
NEVENKA. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.