Glejte, človek

Na vratih piše: Dom za onemogle in ostarele. Skozi vrata butne vame neprijeten vonj po kuhanem korenju. Premagam še nekaj strmih stopnic in že se znajdem v velikem, skoraj praznem in tujem prostoru. Nekakšna sprejemnica za obiske je. Sedem za mizo in dolgo čakam. Skozi okna sili bleda svetloba, v kateri začutim izničenje, absolutno praznino. Možgani mi premlevajo strašno količino misli, podatkov, spoznanj, vedenj, resnic, dvomov. Kaj je sploh človek; to nedoumljivo bitje na robu veličine in bede, tako začasen in tako večen? ...
zgodba3 04 2011Zagledam ga na temačnem hodniku, ko ga mlada, prijazna sestra vodi proti meni. Vstanem in vznemirjeno spet sedem. Približa se mi. Sežem mu v roko in poda mi svojo - čisto mehanično, brezosebno. Ko ga posadijo v stol nasproti mene, pomislim: Je mogoče, da je bil ta človek pred desetimi leti ugleden znanstvenik, ki je pisal knjige o psihologiji, filozofiji, teologiji? Doktor znanosti - izjemen mislec in človek? Strme me gleda brez izraza na dobro ohranjenem, skoraj gladkem obrazu. Pred leti je zaradi težke bolezni izgubil - spomin ... Ničesar več se ne spominja, ničesar več ne ve. Je kakor gmota življenja, ki je samo sebi namen, ki ga ni mogoče preprosto uničiti, čeprav je uničeno. Kaj mi pomeni, če mu ne moreč reči niti tega, da zunaj sije sonce? Kako naj mu potožim nad svojo človeško usodo, če je brez čustev? Gleda vame z izrazom majhnega otroka, pa še to ni. Kljub temu se ga dotaknem in vprašam nekako zaigrano: »Kako si, Aleksander?« Molk. »Dobro, je dobro,« pohiti z odgovorom zgovorna strežnica, ki je ni nihče nič vprašal. Sam se pa zamislim. Si sploh lahko predstavljam, da bi nenadoma takole potonil v temo, ko mi spomin pomeni vse na svetu: spomin na srečno otroštvo, prodorna misel na prihodnost, ko lahko nenehno igram na karto besedne igre in človeškega sprenevedanja? Je to smrt, ali še kaj strašnejšega?
Skozi vrata privihra gospa upravnica. Takoj je izvedela, da je na obisk prišel znan prijatelj in me zasipa z vprašanji. Meni pa ni do pogovora. Gospod Aleksander jo gleda molče, z dolgimi, praznimi pogledi ... »Mene gotovo pozna ...« sili vanj upravnica. »No, Aleksander, povejte, kdo sem jaz?« Zazdi se mi, da bo človek prenehal dihati. Njegove oči se razširijo. Na obrazu se prikažejo drobne potne kaplje. Kakor da se nekje globoko počasi premikajo skale. Kakor da strašna, neznana sila ne more na dan. Tudi sam zadržim dih in strmim vanj, ker se bo vsak hip zgodilo nekaj nepričakovanega. Na njegovem obrazu je nekaj dokončnega, do kraja obupanega. Mrtev je, pomislim. Upravnica se mu še nekoliko bolj približa. Gospod Aleksander počasi, trudoma odpre usta in izdavi boleče, obnemoglo in odrešilno, kakor otrok, ki se je pravkar prebudil: »MA-MA ...«Osuplo molčimo. Z vso silo, kar je še premorem, se skušam obvladati. Zaman. Po licih mi teko solze. O Bog, ki si, pomagaj! Glejte, človek ...«
V moji duši poje otožna pesem iz najsrečnejših spominov mojega življenja: O mama, o dom, o sreča ...! Jokam za vse, ki se ne morejo spominjati ...
Stanislav. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Zajemi vsak dan

Sebe organiziraj, uglasbi svoje življenje, potem boš sposoben za druge! Razglašenosti zasebnega življenja segajo v javno.

(Janez Evangelist Krek)
Torek, 25. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh