Ko pride Jezus na obisk

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.