Kepica sladoleda

Pri blagajni sem plačevala nekaj malenkosti, ki sem jih na poti domov kupila za jutrišnje kosilo. Iznenada sem zagledala voziček, v katerega se je odlagalo izdelke, namenjene ljudem v stiski. Vozička nisem prej opazila, zato nisem imela ničesar, da bi položila vanj.
»Je tale voziček tukaj samo danes, ali bo še kakšen dan?« sem vprašala blagajničarko.
»Še nekaj dni bo tukaj. Lahko boste vanj darovali pri naslednjem nakupu, če boste želeli.«
Preden sem se lahko zahvalila za odgovor, je gospa za mano hitro vskočila v najin pogovor, češ: »Jaz nikoli ne dam ničesar v voziček. Zvečer sigurno vso vsebino iz vozička vrnejo nazaj na police. Z naivnostjo kupcev služijo samo trgovci.«
Z blagajničarko sva se spogledali in v bran nič krivi sem morala nekaj reči. Gospa, ki je v tem času že plačala kruh in cigarete, si ni dovolila, da ji ‘solim pamet’.
»Veste, imam zelo slabe izkušnje z dobrodelnostjo,« mi je razlagala na poti iz trgovine. »Poznam družino, ki je zelo revna. Saj veste, veliko otrok, potem pa gledaš, kaj boš dal v lonec. Nespametno, vam rečem! Ampak kljub temu so se mi zasmilili. Nekoč sem ustavila mamico, ki je s svojimi otroki šla v trgovino, in ji dala dvajsetaka. Ne boste verjeli, kaj jim je za tisti denar kupila. Sladoled!!! Vsakemu svojega. Samo malo sem poklepetala, tako kot sedaj z vami, ko so se že vračali iz trgovine. Samo kruh so kupili. Otroci pa so lizali vsak svoj sladoled!!! Nezaslišano!!! No, saj zato pa so tako revni, ker ne znajo z denarjem. Namesto da bi plačala kakšno položnico, jim je kupila sladoled,« je bila gospa ogorčena, pritisk in ton glasu se je nevarno višal.
»Verjetno so bili pa otroci veseli priboljška, ki ga sicer ne bi dobili,« sem komaj uspela izsiliti malo predaha.
»Seveda so bili. Vsaj mislim da. Vsak posebej se mi je zahvalil, ko so me zagledali. Ampak jaz ne morem tega nespametnega ravnanja z denarjem odpustiti njihovi materi. Kakšen zgled jim je. Vse takoj zapraviti.«
»Pa si vi nikoli ne privoščite sladoleda, tortice, kavice? Sedajle ste kupili cigarete.«
»Si, ampak zelo redko in za svoj denar,« je zopet zvišala glas in poudarila SVOJ.
»Pa saj oni so si tudi za svoj denar.«
»Ne, za mojega.«
»Ko ste jim vi poklonili denar in ga je mamica sprejela, od takrat naprej je bil njihov. Ona pa verjetno že zna presoditi, kaj je v tistem trenutku za otroke najboljše.«
»Ne, ne zna. Joj, prepozno sem to spoznala.«
»Ne obžalujte dobrega dejanja, ki ste ga storili. Obžalujte le svojo nepravilno reakcijo in dovolite malo veselja tudi drugim. Takšna dobra dela bodo šla z vami v nebesa.«
»Ne, o nebesih se pa ne bom pogovarjala z vami. Jih ni!«
Jezno se je obrnila in brez pozdrava odšla, sama pa sem še nekaj časa gledala za njo in v spominih zaplula v otroška leta.
zgodba1 05 2019Obiskovala sem zadnji razred osnovne šole. Redno sem brala Mavrico in vsak mesec vanjo pošiljala pisne prispevke. S tem sem si prislužila ‘srebrni pirh’ – medaljo. Mama, ki je bila te nagrade mogoče še bolj vesela kot jaz, je zato organizirala naše romanje na Brezje na podelitev nagrad.
Po vremenskih napovedih se je iz meglenega jutra rodil lep, sončen dan. Kljub obilici dela na kmetiji je naša družina odšla na Brezje. Takrat se tega nisem zavedala, sedaj pa dobro vem, da za tako veliko družino, kot je bila naša, to ni bil samo logistični zalogaj, ampak tudi finančni. Ata je v nahrbtniku nesel malico: nekaj preprostega peciva, kruh ter čaj in vodo. Preprosto, da ne bi bilo komu slabo na avtobusu. Kljub temu sem bruhala celo pot tja in potem še nazaj.
Po slovesni sveti maši in podelitvi nagrad smo se v parku podprli s prineseno malico. Do odhoda avtobusa je bilo še dobre pol ure, zato smo počivali v senci.
Milo smo gledali proti lokalu, od koder so prihajali otroci s sladoledom. Mama je videla naše poglede in atu namignila, češ pa naj še naši dobijo sladoled. Nekaj časa je okleval, potem pa brez besed vzel enega izmed otrok, drugi pa smo počakali pri mami v senci. Kmalu sta se vrnila. Prinesla sta štiri sladolede. V vsakem kornetu je bila ena kepica. Čakali smo, kdo ga bo prvi dobil. Takrat pa je ata začel poimensko dvema dajati po en sladoled. Nekaj časa smo se gledali, saj si je vsak želel svojega, čeprav si tega nihče ni upal izreči. Ko pa sem videla, da ga za mamo in ata ni, sem vedela, da je to vse. Ker mi je bilo še vedno slabo do vožnje, sem samo nekajkrat polizala kepico, preostanek pa dala mami, da je sladoled dobila najmlajša sestrica. Škoda se mi je zdelo, da bi ga kasneje izbruhala. Brez ugovarjanja, joka in prerekanja je sladoled v nekaj minutah izginil. Potrlo nas je, ker ni vsak dobil svojega sladoleda, tako kot otroci, ki smo jih gledali, pa kljub temu smo bili veseli nenadejane poslastice. Ta dogodek je vsem ostal v spominu.
Ko sedaj premišljujem od tem, ko preračunavam, da nas je ta dan vožnja stala morda tretjino atove plače, vem, da je bil sladoled za dva res tisto največ, kar nam je ata v tistem finančnem stanju mogel privoščiti.
Pozno popoldne smo se vrnili domov in videli, da je bilo kar nekaj travnikov v okolici pokošenih.
»No, pa smo zamudili prvi dan košnje.«
Ata se je prešerno nasmejal in ni bilo videti, da mu je bilo žal zamujenega.
»Kosili so, kosili, sladoleda pa niso jedli,« je še pripomnil, ko se je oziral okoli in štel pokošene travnike.

Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.

Zajemi vsak dan

O Gospod, z grenkobami se ljudje poživljajo, življenje mojega duha je v vsaki od njih: okrepil si me in me poživil.

(prerok Izaija)
Ponedeljek, 14. Oktober 2019
Na vrh