Kruh

Kadarkoli zagledam kombajne, ki z velikim truščem in ogromno čeljustjo zarežejo v žitno polje, se mi v spomin nakapajo slike iz otroštva. Lepe se, da ne rečem svete.
Kruh je bil tedaj resnično sveta stvar. Bilo ga je vedno premalo, celo tistega koruznega, pšeničnega, belega pa smo uživali le ob prazničnih dneh.
Začelo se je z oranjem in brananjem. Tudi mi, ki smo bili delavska družina, smo imeli zaplato njive, kjer smo posejali žito. Seveda smo si plug in vola sposodili. Ko sem smela z bratom sesti na brano, sem se počutila prav imenitno. Ker pa sem bila drobna kot vrabček, se je brat upiral, da bi bila boljša utež pošten kamen in da bo moral še name paziti, da ne zdrsnem v brazdo. Toda oče, ki ni skrival, da sem njegova ljubljenka, je vedel, da uživam v vonju sveže preorane zemlje, v premetavanju po brazdah in v vsakem opravilu na polju. Od petero otrok sem ga jaz največkrat spremljala tam.
Sejal je vedno oče. Zdel se mi je kakor svečenik. Čepela sem na robu njive in tiho opazovala, v srcu pa sem molila k svetemu Jožefu, mojemu in očetovemu zavetniku, da bi vsako zrnce vzklilo.
In potem smo čakali, da so začele iz zemlje kukati zelene bilke. Iz dneva v dan je postajalo jezerce zelenega žameta bolj polno. Poleti se je spremenilo v zlato morje. V zgodnjih jutranjih urah so se polne glavice žita kopale v rosi. Ob večerih pa je dozorelo klasje, ki ga je ljubkoval lahen julijski veter, zašelestelo v skrivnostnem prasketanju. Bilo je, kakor bi gorelo na tisoče drobnih plamenov.
Žetev je bila praznik. Na njivo smo se odpravili že takrat, ko je sonce dahnilo megleni rožnati poljub na vrh Svetega Duha pri Nanosu. S tem je bilo oznanjeno rojstvo novega dne. Ko je gospodinja na njivo prinesla v jerbasu zajtrk, so redi lepo položenega žita počivale na zemlji. Dobršen del žlahtnih stebel pa je bil že povezan v snope in zložen v kope, kjer se je klasje še zadnjič spogledovalo s soncem. Ko so se starejši oddihali v senci, smo se otroci zapodili po strnišču in tekmovali, kateri bo v platneno torbo, zavezano okrog pasu, nabral največ klasov, ki so se odlomili med žetvijo. Tisti, ki jih je nabral največ, je pri prvi peki od gospodinje dobil hlebček belega kruha …
Pot v mlin in ure, ko smo čakali, da bo žito zmleto, je spadala med najlepša doživetja. Dolnji del vasi je žito odnašal v Kozjo paro, mi pa smo rajši nosili v Kompare. Tam se je iz drobovja Čavna z neugnano močjo zapodila čudovito hladna voda in je v nerazumljivem soglasju z loputami lesenega kolesa ustvarjala moč dela. Nad pršenjem vode se je razprostirala mavrica. Najmlajši so jo skušali ujeti skozi tisočere kapljice in veselo vriskali, ko so se jim sesedale na obraz in lase.
Skale okrog mlina so bile kakor iz pravljice. Poraščene z mehkim mahom in skrivnostno resne. Kar pričakoval si, da se izza katere prikazal droben palček ali pa nad njo zaprhutala nežna vila. Brat je v mrtvih ovinkih potoka, kjer se je voda malo umirila, postavljal lesene mlinčke. Ko sem se ga naveličala opazovati, sestopila v mlin. Mlinar je bil star in gluh, zame pa čudovit starček. Klical me je Drobižek ali Škratek in na vsa moja vprašanja je odgovarjal s smehom ali kimanjem. Vedela sem, da me ne more slišati, pa so iz mene vprašanja kar vrela. Ure in ure bi lahko strmela v slap rumene ali bele moke, ki se je usipal iz ogromnih kamnitih čeljusti. Včasih me je mlinar dvignil na lestev in imela sem vso skrivnost mletja kakor na dlani. Ne vem, če se je kdaj kaka princeska na svojem prestolu počutila tako čudovito kakor jaz v tistih trenutkih.
Da, tako je nastajal kruh. Pri nas doma je bil bel kruh bolj redek gost. Vsakdanji je bil tisti iz koruzne moke ali polenta, ki je bila na jedilniku vsak večer.
Dobro se spominjam obiskov pri noni, stari mami. Imeli so kmetijo in bel kruh je bil na mizi ne samo ob praznikih. Željno sem gledala nono, ki je iz mentrge jemala belo dragocenost. Iz droži je že prej pripravila kvašen hlebček, ki ga je z vodo – za praznike pa tudi z mlekom – vmesila med moko. Še lepše je bilo ob velikih praznikih, žetvi in trgatvi, ko so se beli dragocenosti pridružili maslo, jajca in sladkor. V belem predpasniku, drugače je vedno nosila črnega, z visoko zavihanimi rokavi in vsa pobožno poglobljena v delo, se mi je zdela kakor svečenica. Z glavo na komolcih in čisto tihcena, da bi je ne motila, sem jo opazovala in bila srečna, ko so se na gladkem testu začeli pojavljati mehurčki, saj sem vedela, da je prvi del priprave kruha pri kraju. Sledilo je vzhajanje pod belim prtom. Takrat sem morala biti pridna, vrata zaprta, da se kruhek ni prehladil. In priprava peči! Pa saj to je bila prava umetnost. Kakšen ponos, ko sem prvič smela hleb zvrniti na lopar, ga pokrižati in ponesti v temno skrivnost peči, ga nalahno odložiti in si želeti, da bi bil prav ta hleb najlepše pečen. Bilo je vedno enako, toda vedno obredno lepo.
Na gimnazijo sem se vozila z vlakom v Novo Gorico. Novopečeni meščani so nas ‘vozače’ gledali kakor da bi prišli s kakega drugega planeta. Sicer pa smo se zgornji Vipavci in Brici že po obleki močno razlikovali od njih. Zato je modri ravnatelj odredil šolske halje.
Na mesto se nisem nikoli navezala. Nekaj pa me je vsako jutro razveselilo kakor ljubezniv objem. Pot od postaje do šole je vodila mimo pekarne. V tistih zgodnjih urah so delavci nakladali zaboje svežega kruha na vozila, ki so odpeljala v razne konce. Zrak je bil prepojen s čudovitim vonjem po sveže pečenem kruhu. Včasih so se nam kar prikazovale pred očmi hrustljave žemljice.
Nekega dne nas je sošolec, ki je danes pomemben zdravnik, vse povabil na žemljice in jogurt. Povedal, da ima rojstni dan in, kar se nam je zdelo najbolj čudno, povabil je tudi ‘vozače’. Takrat sem prvič okusila jogurt in bil mi je všeč, saj je bil podoben kislemu mleku. Polovico žemljice pa sem skrivaj spravila v žep halje. Dobila ga je najmlajša sestra, ki je bila moja ljubljenka.
Dobro kuhanje je velika umetnost, toda domača peka kruha je še vedno kakor obred, prelit z ljubeznijo.

PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.