Tudi rože imajo dušo

Sveta maša se je končala. Za nekaj minut sem obsedela v klopi, da vsa občutja pretekle ure shranim vase. Zunaj so se že slišali veseli vzkliki otrok in glasovi odraslih. Nekateri so počakali na znance in prijatelje, da si podelijo veselje današnjega srečanja.
Cerkev se je spraznila. K oltarni mizi je pristopil župnik in si čisto od blizu ogledoval rože. Bele gerbere in vijolično roza vrtnice so bile zložene v prelepo položno ikebano, ki je bila položena na oltarno mizo. Pred oltarjem pa je bila ikebana iz enakega cvetja. Oba aranžmaja sta imela še belo in vijolično pentljo.
Tiho in neopazno sem se hotela izmuzniti iz cerkve, da ne bi motila župnikove zbranosti. Ko sem že mislila, da mi je uspelo, pa me je s kretnjami povabil bliže. Tiho je zašepetal: »A si lahko pogledate te rože?«
Radovednost mi je pomagala stopiti tistih nekaj korakov do oltarja, da vidim, kaj je v rožah. Pogledala sem lepe rože, videlo se je, da jih je uredila spretna roka cvetličarke. In za pikico na i je po njih posula kar precej zlatega, svetlečega prahu.
»Lepo,« sem kratko odgovorila.
»Lepo je res, lepo. Ampak poglejte te rože tukaj,« je pokazal na velik šopek travniških ivanjščic, ki so se družile z lepo zeleno pšenico, »te so pa čudovite. Se vam ne zdi, da so te lepše? Le poglejte od blizu. Ali ni tem vrtnicam prav videti, da so umetne? Njihova sredina, pa kljub temu, da so tako lepo zavite pa še pozlačene, je videti, da je sredina cveta prazna. Čez čas boste videli, da bodo najprej začele gniti v sredini. Sedaj pa poglejte te ivanjščice. Prav sredina je najlepša. Na rumeno izbočeni blazinici so pripeti snežno beli cvetni lističi. Pa pšenica – klasje, ki je ravnokar začelo poganjati, še tako nežno in ranljivo, že sedaj nakazuje na zrnje, na sad, na pridelek. Ali ni ta šopek veliko lepši, bolj mil in lahkoten; nasprotno od vrtnic, ki delujejo kar malo bahavo nadute in kljub vsej velikosti, barvi in pozlati – prazno in težko. Prav vidi se, da jih je pomagal ustvariti človek. Bog tudi rožam vdihne dušo, človek je ne more.«
Župnik je pogledal na uro: »Kako čas beži, se mi že mudi naprej.«
Odhitel je iz cerkve, ostala sem sama in oblak izrečenih besed je tiho sedel v moj spomin.
Doma pred vhodnimi vrati me je že čakala nečakinja.
»Kje pa si bila tako dolgo?«
»V cerkvi, pri sveti maši.«
»Saj sem bila tudi jaz, pa sem že pol ure doma in te čakam.«
»No, pa začniva z delom, da ne boš tako neučakana,« sem jo povabila v dnevno sobo. »Če sem ti obljubila venček, ga moram narediti. Te pa že zdaj opozarjam, da ne pričakuj preveč, saj nisem cvetličarka.«
V vazi je bil šopek ivanjščic. Začela sem z delom. Polagala sem rožico za rožico in peclje spletla v kitko, ki bo venček držala skupaj in bo lep okras na njeni glavi.
Zmotila jo je prižgana televizija. »Poglej kako lepe punce. Misice so to, veš,« me je podučila.
Po modni pisti so hodile manekenke, oblečene v kreacije najboljših modnih oblikovalcev. Hodile so pokončno, vzravnano, njihovi pogledi so prazni zrli v slepeče luči žarometov. Na debelo nanesena šminka z veliko pozlate na trepalnicah ni mogla pričarati veselja in življenja v praznih očeh. Kot sem prej videla vrtnico v cerkvi.
»Pridi, bova raje spletli venec iz teh rožic,« sem hotela preusmeriti njeno pozornost. Medtem ko je v roke jemala preproste, bele cvetove, sem ugasnila televizijo.
Posvetili sva se delu. Končnemu izdelku se je videlo, da ga ni spletla cvetličarska roka.
»Oh, to je pa kar neki,« je razočarano vzkliknila nečakinja. Vseeno si ga je posadila na glavo in se ogledovala in občudovala v ogledalu. »Kako sem sedaj lepa, pa rožice tudi!« je bila kljub vsemu zadovoljna.
»Ja, lepa si. Veselo in srečno se svetijo tvoje oči, ki zrcalijo tvojo čisto dušo na pragu življenja. Lepa si in sijoča kot rumena sredina teh lepih, preprostih rožic in kot zlato sonce na nebu. Naj nič ne skali te sreče v tvojih očeh in naj nič ne prizadene tvoje duše, da ne boš kot gnil, posušen cvet in ugasel pogled manekenk.«
Ni slišala mojih besed, saj je vsa srečna odhitela, da svojo srečo in lepoto podeli s svojimi domačimi.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 48-49.