Počitnice v Piranu

Počitnice. Vročina, ki kliče po senci in vodi. Nujen počitek. Krepko zaslužen.
Piran. Naše mesto s čarom. Ozke ulice. Tlakovane ulice. Okna in portoni. Balkoni in terase. Perilo na vrvi. Trgovinice. Na vrhu obzidje, spodaj Tartini, ob njem morje in barke.
Jutro se začne, ne tako kot doma, z zvokom hrupnih avtomobilov, ampak z ropotom kant za odpadke, ki jih porivajo smetarji po tlakovanih uličicah. Tu ni avtomobilov. Ta zvok mi je postal prijeten, domač, čeprav sem šla pozno spat in nisem mogla zaspati zaradi klepeta skupine mladih, ki so zakurili droben ogenjček pod oknom in se ob njem pogovarjali, tiho peli … tja v zgodnje jutro. Nekaj časa sem jih opazovala skozi okno, potem sem se trudila, da bi zaspala. Zvok kant za smeti. To je čar Pirana.
V bližini je tržnica. Le kdo ne ve, kako je na takih tržnicah. Lepo. Nakupoval je moj mož, ki se je potrudil, da bo teh nekaj dni (hvala Bogu zanje!) kuhar (hvala Bogu zanj!). Vse nudi ta tržnica. Tudi to je čar Pirana.
Jaz sem z otroki preživljala čas na zraku. Ob vod, v vodi, v senci, na soncu. Velikokrat smo bežali pred njim, pred soncem, se skrivali v hlad. Letos pa kuri! Bogu hvala za vodo. Vodo! Takšno in drugačno. Tisto, ki je v pipah, v bazenih, v morju. V zraku in v steklenicah.
Največji čar Pirana pa so njegovi zakladi.
Muzej, akvarij, umetniške galerije, atelje slikarje Mire Ličen Krmpotić in njena razstava Pariških vedut … in deset cerkva … in ena, edinstvena, nad previsom – cerkev svetega Jurija. Z obzidja je čudovit razgled na morje, na strehe piranskih hiš, na skrite terase, na redke vrtičke sredi kamna. Na ljudi, ki niso večji od mravelj.
Najlepši razgled pa ima angel na vrhu zvonika. Varuje svet in se pogovarja z Bogom. Ob vsakem vremenu.
Z vročega tlaka smo stopili v prijeten hlad cerkve. Tu prebivaš, Gospod. Tih in vendar tako glasen. Z nami tudi na dopustu.
Le nekaj starejših ženic čaka na sveto mašo. Molijo rožni venec v italijanščini. Potiho odgovorim vprašujočim pogledom otrok. Povem, da smo v mestu, kjer živi italijanska manjšina in je uradni jezik tudi italijanščina. Potem jim s prstom na ustih nakažem, da se moramo v tišini pripraviti na sveto mašo. Se bomo kasneje pogovorili o stvareh, si ogledali cerkev.
Iz zakristije je prišel župnik. Ogledal si je ljudi po cerkvi. Potem je pristopil k nam in vljudno vprašal, če bi lahko eden od naših fantičev stregel pri sveti daritvi. Vsi trije so sklonili glave. Bilo jim je nerodno.
»A niste ministranti?« jih je vprašal. Seveda so! A v svoji župniji. V naši mali vasi. Saj niso mogli reči, da niso.
»Bi mi priskočili na pomoč?« Oho, to pa je bilo hudo. Z možem sva spodbudno kimala. Tadej ne bo, sem bliskovito razmišljala. Če ne bo Tadej, tudi Jure ne bo. Mogoče Marko? On je najmlajši in ministrira šele eno leto in je nadvse navdušen nad tem.
»Vsaj eden? Prosim!« Pogledal jih je tako lepo, s takim mladostnim žarom v očeh, da sem v tistem trenutku vedela, da bodo šli vsi trije.
In res. Nič niso sklanjali glav in se spogledovali izpod čela. Tadej je rekel: »Gremo!« Z možem sva prikimala in naši fantje so se odpravili za duhovnikom v zakristijo. Oh, če bi lahko izmerili materin ponos v tistem trenutku!
Ni bilo veliko vernikov pri tisti maši, a za našo družino je bila ta sveta maša nekaj posebnega. Pred oltarjem, ob oltarju so stali naši fantje. O Gospod, hvala za te trenutke! Nisem molila preveč zbrano, a to je bila iskrena molitev, taka, ki je že dolgo nisem zmogla.
Po maši smo se ustavili pred cerkvijo. Fantje so nama pokazali podobice svetega Jurija, ki jim jih je dal župnik za spomin. Zadaj je lepa posvetilna molitev, ki jo je Tadej glasno prebral. Potem pa se nam je pridružil še župnik. Predstavili smo se. Zahvalil se je za sodelovanje pri maši in se ponudil, da nam predstavi cerkev, ko smo mu povedali, da si želimo podrobneje ogledati notranjščino. Šli smo od podobe do podobe, od oltarja do oltarja in poslušali zanimivo razlago. Fantje se kar niso naveličali poslušati.
V zvoniku je odbilo dvanajst udarcev in morali smo se posloviti od prijaznega duhovnika in ženic, ki so se nam pridružile pred cerkvijo, s katerimi smo izmenjali nekaj prisrčnih besed.
Zaklad Pirana, prijazni ljudje.
Spustili smo se po strmini. Zrak je dihal vročino, mi pa smo prepevali.
Tak je Piran.
Nepozaben.
Pavlina Bizjak
BIZJAK, Pavlina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 46-47.