Moji božiči

Prvi božič, ki mi je bolj živo v spominu, sega daleč nazaj v otroštvo. Moj starejši brat je takrat prišel na dopust iz Niša, kjer je služil vojsko. Stara sem bila tri leta. Hiša, preprosta, vendar topla, praznično razpoložena, v kotu mah, ki je s smrečico dajal svoj značilen vonj, na mahu papirnate jaslice. Oči so se mi ves čas pasle na teh jaslicah, ki so bile lepo živo barvane, in ponosno sem sedela v naročju našega vojaka, ko smo pred jaslicami molili rožni venec. Včasih si zaželim, da bi se vsaj za hip vrnila v ta sveti večer.
Drugi božič, ki sem ga zelo lepo preživela in doživljala, je bil čez dobrih dvanajst let. V naši župniji smo že takrat ali pa spet takrat začeli med božično devetdnevnico nositi Marijo. Dve dekleti iz ene vasi sta jo sprejeli in nosili po cerkvi, naslednji večer pa izročili dvema iz druge vasi. Pri vseh dekletih iz naše vasi sem doživela čast, da sem smela nositi Marijo v procesiji po cerkvi. Vsi so imeli prižgane svečke in šli med petjem za Marijo, ko je iskala prenočišče za Jezusa. To so bili nepozabni večeri, globoko doživeti, da bi se človek kar zjokal. “Marija, pridi k nam! Polna hiša nas je, a tudi za vaju z Jožefom bo še dovolj prostora. Peč je topla, pa tudi hrane ne manjka,” bi najraje rekla Mariji, ko je bila večer za večerom poslana proč od vrat, nazaj v temno, mrzlo noč.
Tretji božič, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin, me veže že na novi dom. Vsaka hiša ima svoje navade in tudi pri nas je bilo tako. Doživljanje božičnega večera je bilo še bolj poglobljeno. Tisto leto je bilo v naši hiši še prav posebno veselo: imeli smo dva meseca starega dojenčka, našega sina, tako zaželenega in težko pričakovanega, ker se je prvi otrok rodil mrtev. Tašča, ki smo ji pravili ‘naša mama’, je bila zadnjih deset let popolnoma slepa, ker si je od hudega izjokala oči. Bila je vojna vdova, veliko je trpela in sama vzgajala tri majhne otroke. Tako rada je imela svojega prvega vnuka, ki ga nikoli ni videla, da se ni nehala Bogu zahvaljevati zanj. Sveti večer je bil prepojen s kropljenjem z blagoslovljeno vodo, s kajenjem in z molitvijo. Okrog vseh poslopij, hlev in klet, vsak prostor je bil deležen tega blagoslova. Če je bilo veliko snega, je mož čez dan naredil gaz, da sva šla po njej in slavila Boga, ki se je rodil na svet kot človeški otrok. To delamo še danes. Ko smo vse pokropili in pokadili, smo pri jaslicah zmolili vse tri dele rožnega venca, odkar so štirje, pa vse štiri. Višek svetega večera je maša polnočnica.
Četrti božič, ki je izstopal, je bil čez tri leta, ko se je sinu pridružila hčerka, in smo spet imeli dva dojenčka: Jezuščka in malo punčko. Bila je zelo huda, mrzla in debela zima. Naš triletni sin je tako vneto prosil, da bi šel z nama pokropit in pokadit okrog poslopij, da sva ga vzela s seboj. Ko smo prišli nazaj v toplo hišo, je pokleknil poleg očeta in med molitvijo vseh treh delov rožnega venca klečal ob njem, čeprav mu ne bi bilo treba. Je tudi otroka prevzela skrivnostna lepota svete noči? Pred polnočnico sta oba otroka že spala kot angelčka in delala družbo Jezuščku, ki ga sin nikoli ni pozabil pozdraviti: “Lahko noč.Jezušček!” Naša mama pa je bedela pri njima, molila in tiho prepevala božične pesmi, ko sva odšla v cerkev. Mislila je, da oba spita, a vnuček jo naenkrat vpraša: »Kaj je to: migljajo?« Poslušal jo je, ko je pela tisto lepo Glej zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo …
Peti božič je bil nekaj posebnega za vso našo državo. Na radiu so predvajali božične pesmi. Naša mama je bila takrat že nepokretna, potem ko jo je tretjič kap. Ležala je nepremično in poslušala in poslušala, iz ugaslih oči pa so ji tekle solze sreče. »Da se je to zgodilo pri nas, v naši državi! Saj ne morem verjeti, da sem to dočakala. Bog bodi zahvaljen!« je govorila. Srečna sem bila že zaradi nje, ki je bila tako zelo preskušena v življenju, tako prizadeta, poniževana, a je kljub temu iz vsega srca in iz dna duše vdana v Božjo voljo. Zame je bila svetniška mama. Spominjam se, da sem se pri polnočni maši zahvalila novorojenemu Detetu, da ji je dal okusiti to veselje.
Naslednji božič je bil pri nas v znamenju smrti in hkrati rojstva za novo, večno življenje. Naša mama je vedno govorila: »Kako srečen je tisti, ki umre na sveti večer! Takrat so nebeška vrata na stežaj odprta.« Bog ji je naklonil to milost. Mirno je zaspala v jutru dneva, ki se je končal z božičnim večerom. Takrat še nismo imeli mrliške vežice in mama je na zadnji sveti večer, ki je bil po obredih tak kot vsi pred njim, ležala doma. Bila je dobra žena in hiša je bila polna ljudi. Nekaj jih je ostalo doma, drugi pa so šli počastit novorojenega Odrešenika k polnočni maši. Bilo je žalostno – vsako slovo je žalostno in boleče – a misel, da se ji je izpolnila želja, da jo je Bog presadil v svoj vrt ravno takrat, ko se je rodil kot človeški otrok na ta svet in nam prinesel upanje, je bila močnejša.
Tako smo pri nas preživljali božične večere, tako jih še danes. Papirnate jaslice smo pospravili (ne zavrgli) in postavili lepše s hlevčkom, ovčkami, pastirji. Na dreveščku ni več doma narejenih okraskov iz papirja od bonbonov, ni več piškotov, ki so imeli nebeški okus, ampak se bleščijo okraski iz trgovine, utripajo razne lučke. Vsako leto pričakujemo božič ob adventnem venčku in molimo ob prižganih svečah.
Zunanja podoba se je spremenila. V moji notranjosti pa je še ista toplina ob besedi božič, ista hvaležnost Bogu, da se je ponižal in sprejel našo podobo in se rodil na svet zame, zate, za vse nas, da nas je odrešil. Rodil se je iz Device Marije, jo klical mama, kot jo zdaj kličemo mi, saj smo njeni otroci ter Njegovi bratje in sestre. Pokazal nam je, kakšna mora biti prava družina! In v naši družini je vedno mesto za Njega, saj ima svoj prostor v našem domu in v naših srcih.
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 98.