Sanje

Bratranec je prisedel k meni v avto in odpeljala sva se v neznano. Malo nenavadno se mi je zdelo, da naju je moj brat tako skrivnostno povabil: »Rad bi vama pokazal svoj gozd, še posebej jaso v tem gozdu.«
Brez kakršnih koli navodil, kam naj sploh grem, sem tako po svoji logiki zapeljala proti visokim goram, kjer sem predvidevala, da naju čaka moj brat. Bratranec je brezskrbno klepetal in opazoval bežečo pokrajino ter mi sem in tja dal kakšno navodilo. “Le kako on ve za pot, saj tudi on ne ve, kam greva,” sem se spraševala.
Pred nama se je pojavila visoka gora, velika skalna gmota, in vanjo je bila izklesana ozka, zelo ovinkasta cesta. Bratranec mi je svetoval, naj zavijem na to cesto. Zapeljala sem ne samo na strmo in ozko cestišče, ampak tudi v gosto meglo. PO nekaj deset metrih se je megla razpršila in toplo sonce je spet osvetljevalo najino pot. V čisto počasni vožnji sem občudovala skalno steno, ki se je lesketala v soncu in rosnih kapljicah, kot bi bila posuta s kristali. Hip za tem sem spet zapeljala v gosto meglo. Bratranec mi je dajal navodila, kot da bi pot že poznal.
»Pazi, za tem ovinkom bo na cesti velik kamen.« Res je bil. Varno sem ga obšla in mu bila hvaležna, da me je nanj opozoril. Kmalu je spet posijalo sonce in bratranec me je opozoril na lepe rože, ki so rasle v skalnih razpokah.In zopet megla, zopet navodila, kako je ovinek zelo ostro zavit, kako naj ga pravilno izpeljem. Kljub težkim voznim razmeram sem se počutila varno in zaupala sem bratrancu, ki me je vodil. Nekje me je opozoril na gamsa na cesti, drugje na orlovo gnezdo v skalovju, spet drugje na kup kamenja. Res sem mu bila hvaležna za napotke pa tudi za vsa opozorila na lepe stvari, ki sva ji videla. Ob tem sem kar pozabila gledati v dolino in strahu pred višino tako ni bilo.
Tako kot mi je tudi sicer v življenju stal ob strani z nasveti in s kakršno koli pomočjo, tako mi je tudi sedaj dajal modra navodila.
Gozdne meje je bilo konec, pot je postajala še ožja in strmejša, megle pa ni bilo več. Od višine me je obšel strah in panično sem se obrnila k bratrancu: »Le kako bova prišla nazaj? Kaj če bova na poti koga srečala, saj se ne bova mogla izogniti? Kako bom na tem koničastem vrhu sploh obrnila? Tudi gozda ni več, kje sta potem brat in njegova jasa? O ljubi Bog, kako je nevarno! Nikoli ne bom prišla do vrha!«
»Seveda boš. Vozi počasi in previdno in se še naprej drži navodil. Nikar ne bodi v skrbeh, saj vidiš, da nama do sedaj še ni bilo nič hudega,« me je tolažil in obenem spodbujal bratranec.
»Le kako ti veš, kako me tako varno usmerjati in kako naj vem, da so navodila prava?«
»Navodila dobim in jih predam tebi.«
»??? Kakšna navodila, od kje?«
»Od tam zgoraj.«
Pogledam ga, nobenih slušalk, telefona, navigacije ali druge povezave z vrhom. Pogledam proti vrhu, ne vidim nikogar, vidim le zlato sonce.
Ozrem se proti bratrancu, da bi videla njegov nagajivi nasmešek, češ pa sem te, ampak bratranca ni bilo v avtu.
Panika!!! Kako sedaj sama naprej? Kam je izginil, saj nisem ustavila, nihče ni odprl vrat.
Obrniti nisem mogla in prisiljena sem bila voziti naprej proti vrhu, sama, brez navodil, pomoči in družbe.
Samo še nekaj metrov in zapeljala bom na ostro zašiljeni vrh. Tedaj pa sem doživela presenečenje. Vrh se je spremenil v čudovit cvetoč travnik, raven in tolikšen, da nisem mogla ugotoviti velikosti. Obšlo me je silno veselje, da sem srečno prispela. Pričela sem se zahvaljevati. In zahvaljevanje je tisti trenutek spremenilo v svetišče.
V vsem veličastvu in sijaju pokrajine, malo stran od roba ceste, po kateri sem ravnokar pripeljala, sem videla stati brata in bratranca. Objemala sta se in pozdravljala, bila sta vesela drug drugega. Sonce je svetilo na njiju, bila sta kakor na odru v siju žarometov. Izstopila sem, brez strahu, kje bom obrnila, in se jima pridružila.
Jezna na bratranca, ki me je zapustil, in na brata, ker me je povabil na to skalno goro, sem se postavila pred njiju in bratu ukazala: »Sedaj pa mi pokaži svoj gozd in svojo jaso!«
Brata ni zmotil moj ton. Stopil je k meni in mi pokazal nekam v daljavo. Kako lepo je bilo opazovati to našo lepo deželo v tako lepem sončnem vremenu. Čudovita pokrajina, prekrasna narava, odlična vidljivost – kljub temu nisem videla ne pravega gozda ne jase.
»Še enkrat dobro poglej,« mi je rekel brat, ko sem se naužila lepote.
Nekje daleč, daleč se je kot krpica od celote dvignila zaplata gozda, se pripeljala bliže in na njej sem zagledala majhno jaso. Nekaj na novo zasajenih dreves, oblečenih v krošnjo komaj razprtih svetlo zelenih listov, je bilo privezanih ob opornem kolu in okrog njih dobra zaščita pred zajci in srnami. Brat, vidno navdušen nad tem, se je obrnil k meni in mi dal vedeti, kako je srečen, da drevje tako dobro raste. Sedaj bo od tukaj poskrbel, da bo drevje raslo in bilo negovano.
Bratranec, ki je prisostvoval najinemu ogledovanju, se je sklonil čez rob nad pečinami in mi še on začel razkazovati: »Vidiš, tamle je pa naša hiša.« Videla sem njegovo hišo v sončni barvi in zelene pašnike okrog, na katerih se je pasla živina.
»Kako sem srečen, ko vidim svoje pridne otroke in ženo, kako skrbijo za to, kar sem ustvaril. Vsi znajo pridno delati in vesel sem, da jim bom lahko od tukaj pomagal. Če bi bil z njimi, bi pomagal zdaj enemu, zdaj drugemu. Sedaj vidim vse naenkrat in vsem naenkrat lahko pomagam.«
Držala sta se čez rame in se srečna obrnila k meni. Tedaj je pristopil moški, se postavil za njiju in jima zaščitniško položil roki enemu na levo drugemu na desno ramo. In njihov prešerni, zveneči smeh je bil odmev nebes.
»Tudi jaz bi ostala z vami,« sem zaprosila spričo zavedanja, da se moram vrniti. »Tukaj je tako lepo kot si predstavljam, da bo v nebesih.«
Moški za njima je odgovoril: »Danes še ne. Pojdi domov in jim povej, kako sta tukaj srečna in da sta sedaj še lažje z njimi. Kogar imaš rad, nikoli ne umre, le daleč, daleč je skrit – neviden tvojim očem.«
»Kje pa sem? Ali sta mrtva?«
Terjala sem odgovor: »Ta stavek včasih preberem v osmrtnicah.«

***
Zbudila sem se. Nepremično sem obležala v postelji, zbegana, kaj sem ravnokar sanjala. Obšlo me je spoznanje, da je vse, kar Bog naredi, dobro. Bog nam vedno prihaja naproti. Mi pa se mu moramo prepustiti in mu zaupati, da nas vodi. Tisto, kar mi vidimo kot zlo, tako deluje le zaradi našega pogleda na stvari, na način, kot naše oči vidijo senco. Saj nad oblaki sonce nikoli ne ugasne.
Odločila sem se, da se v nedeljo ustavim pri bratrancu in mu povem svoje sanje. Pa se nisem ustavila ne tisto prvo pa tudi ne drugo nedeljo. Že med prihodnjim tednom pa smo zvedeli, da je bratranec moral v bolnišnico.
Obiskala sem ga, o sanjah in že okoli štiri leta pokojnem bratu, ki naju je povabil na goro, pa mu nisem razlagala. Za to bo čas kasneje, ko se vrne domov, sem sklenila.
Res se je vrnil – vrnil se je čez tri mesece v krsti.
Ampak v mojem srcu, v mojih očeh in moji veri živita oba. Živita v mojem spominu in nepozabnih sanjah. Ko zaprem oči, ju vidim srečno objeta, ljubljena, vidim ju v drugi razsežnosti, iz katere še vedno ljubeče skrbita za svoji družini. Čeprav mi je težko in jočem, pa vendarle vem: Bog je dober in ne samo jaz, vsi mi smo vedno ljubljeni.
V naših življenjskih zgodbah bi včasih radi kaj spremenili in prikrojili po svoje. Boli nas, ko se dogajajo stvari drugače od naših pričakovanj in želja. V srcu, nekje globoko v moji notranjosti, pa vendarle vem: gre le za to, da morda, morda pa zgodbe ne želim spremeniti, ampak sprejeti božjo voljo, ker ne vem, kako bi se drugače zaključila. Obstaja razlog: zgodb ne pišem jaz, piše jih Bog. On natančno ve, ko se bodo iztekle, kam vse skupaj vodi, kaj vse to pomeni, kaj je boljše za nas. Jaz pa ne.
Vsak ima svojo pot. Že prehojeno in tisto, ki je še pred njim in jo mora prehoditi, da pride nad oblake, kjer ni senc in kjer svetloba nikoli ne ugasne.

Katarina (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.