Če bom kdaj učitelj

zgodba2 06 2020Na naš farni pevski zbor smo bili vsi ponosni. Same prekaljene, izkušene pevke in pevci so peli v njem. Bili so že starejši, saj je zbor rasel skupaj z organistom, ki je bil že v zrelih letih, za nas otroke pa pravzaprav zelo star. Zbor je nastopal pri jutranji nedeljski maši in nekoliko okrnjen tudi pri deveti. Pred leti se je zboru pridružil naš oče. Kar nekaj časa so ga vabili v svojo sredo, saj so vedeli, da ima lep glas in da poje celo prvi tenor, ki jim ga je vedno primanjkovalo. Ko sem pri maši poslušal njihovo petje, sem očetov glas prepoznal med vsemi drugimi, čeprav ni izstopal. Tako čistega glasu ni težko prepoznati.
Organist si je že nekaj časa prizadeval, da bi zbor pomladili. Pa ni imel sreče. Da stari in mladi pevci ne gredo skupaj, mu je večkrat dejal župnik in mu na koncu predlagal, naj povabi k sodelovanju otroke, ki hodijo k verouku, in ustanovi čisto nov zborček. Tako nas je, ko sem hodil v drugi ali tretji razred, po končani uri verouka, ki smo ga imeli v stranski kapeli, obiskal organist in nas vse povabil v zakristijo. Usedel se je za harmonij in povedal, da bo preskusil naš posluh.
Ko sem prišel na vrsto, mi je rekel: »Poskušaj ujeti glas, ki ga boš slišal, in zapoj Ce.«
Udaril je po tipki, jaz pa sem zapel, kot sem najbolje vedel in znal.
»Sedaj pa zapoj De,« je udaril po drugi tipki.
»Dobro, dobro!« je bil zadovoljen, »sedaj pa zapoj E.«
Zapel sem in skušal ujeti ton, ki sem ga slišal.
»Odlično. Zapoj še Ef.«
Pogumno sem zapel, organist pa je nasmejan dejal: »Lahko boš pel v našem novem zboru! V nedeljo po nauku se oglasi v zakristiji.«
Nisem vedel, ali naj bom vesel ali ne. Poleg maše in popoldanskega nauka še pevske vaje. Da so vaje zelo resna stvar, sem vedel že iz očetovega pripovedovanja. Ampak kakšne izbire niti nisem imel.
Potem sem vsako nedeljo po maši ostajal pri vajah. Vadili smo in vadili in ponavljali vedno iste pesmi. Peli smo bolj ali manj ubrano, se trudil, z glasovi sledili organistovim rokam, ki so živahno krilile sem in tja, se včasih dolgočasili, posebno fantje pa smo s svojo neresnostjo pogosto spravljali organista ob živce. Po dveh ali treh mesecih nam je organist ves ponosen povedal, da bomo v nedeljo peli pri deveti maši.
Ne vem, kdo je bil med mašo bolj na trnih – organist ali mi. Igral je na orgle in mahal z roko, da smo mu komaj sledili. Po končani maši ni bil nič kaj zadovoljen. »Vaje, vaje in še vaje!« nam je med pospravljanjem dejal, mi pa smo se kar se da hitro usuli s kora po okroglih stopnicah. Ko smo prišli iz cerkve, so nas ljudje obkrožili, hvalili, trepljali po ramah ter dejali, da smo peli kot angelčki, saj tako lepega petja že dolgo niso slišali. Ne vem, če smo jim čisto verjeli, pohvala pa nas je le pobožala in nam poplačala vse tiste ure, ki smo jih prebili v zakristiji namesto v zlati prostosti.
Vaje so postajale manj težke.
Kmalu po tisti nedelji je učiteljica mimogrede povedala, da je slišala, da je bil ustanovljen v cerkvi neki otroški pevski zbor. Pomolčala je, kot da nekaj premišljuje.
»Ali je zraven tudi kdo izmed vas?«
Nihče ni odgovoril.
»Ja ali ne?« je nekoliko nestrpno vprašala.
Nekaj nas je pokimalo.
»Kdo torej poje v tem zboru?« je bil njen glas odločen.
Pet ali šest nas je dvignilo roko.
»Sem si kar mislila!« nas je prebadala s pogledom. »In to prav vi, ki niti posluha nimate! No, pa za cerkveni zbor to ni pomembno!«
Jezno je hodila po razredu gor in dol. Bili smo tiho kot miške, da so se slišali samo njeni koraki.
»Da slišimo, kako poje cerkveni zbor!« Ustavila se je in s prstom pokazala name. »Zapoj do, re, mi, fa, so, la, si!«
“Nič lažjega,” sem pomislil, “če me je naš organist, ki je znan zborovodja daleč naokoli, pohvalil, da imam lep glas in dober posluh, bo to ugotovila tudi naša učiteljica.”
Začel sem pogumno in glasno: »Do, re, mi, fa, so …« še nisem odpel do konca, ko me je z roko ustavila in se začela na ves glas smejati. »Niti najmanjšega posluha nimaš in nemogoč glas, pa poješ v cerkvenem zboru!« Še kar naprej se je smejala, dokler se ni smejal ves razred. Seveda razen nas, ki smo stali kot obsojenci.
»Sedi!« mi je pokazala s prstom. »Naslednji!«
Ne vem, katera žrtev je bila na vrsti za menoj, deležna pa je bila enakega posmeha.
»Dovolj je tega razglašenega petja!« je nenadoma odsekala. »Sedite! Če že morate, potem še kar naprej pojte v tistem zboru, zapravljajte vaš čas in utrujate ljudi, ki vas morajo poslušati!«
Odkorakala je do katedra in se glasno usedla. Po dolgi, mučni tišini je nadaljevala s snovjo, kot da se ni nič zgodilo.
Bil sem globoko osramočen in prizadet. Izpod čela sem iskal poglede ostalih žrtev. Vsi so, enako kot sam, gledali v tla. V pogledih drugih sošolcev pa nisem opazil ne očitkov ne posmeha. To je vsaj nekoliko omililo mojo prizadetost. Odsotno sem sedel tam v klopi in se spraševal, kaj tako napačnega sem naredil. Vame pa se je zarezala neka bolečina, neki čuden občutek med ponižanjem in samozavestjo, česar do tedaj nisem poznal.
“Če bom kdaj učitelj, se nikoli ne bom norčeval iz otrok,” je v meni takrat dozorela misel, ki me je spremljala vse življenje.
JARC, Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 104-105.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zajemi vsak dan

Naša molitev potrebuje hkrati sproščenost in rotečo vztrajnost. Potrebuje zaupanje, ki ne gradi na sebi, ampak na Gospodu.

(Klaus Hemmerle)
Petek, 9. December 2022
Na vrh