Gobe

Tisto poletje sva vse popoldneve preživeli skupaj. Sosedje so imeli veliko dela na kmetiji in s prenovo hiše, zato so me prosili, da čuvam njihovo šestletno Patricijo. Čas sva preganjali z raznimi igrami, ki sem si jih sproti izmišljala. Ko mi je zmanjkalo idej, sem ji pripovedovala pravljice. Če je bilo slabo vreme, sva se usedli za mizo, iz domače knjižnice sem izbrala otroško knjigo in sem ji jo prebirala. Prosila me je, naj jo naučim brati in seštevati. Vprašala sem jo, koliko jabolk je na mizi in začela je šteti: en, dva, tri. V zvezek je pisala črke. Pohvalila sem jo, da je dobra učenka in naj se nič ne boji iti v šolo. Rada je prihajala k meni.
Nekega dne nisem vedela, kaj bi počeli, zato sem se odločila, da greva na sprehod. Živeli smo blizu gozda. Šli sva po ozki stezi in spotoma nabirali jagode in borovnice. Bilo je po dežju, zato je bil zrak svež. Videli sva tudi srne, ki so bežale pred nama. Prelep dan je bil. Poznala sem vsak kotiček gozda, zato sem s seboj vzela žogo, da bi se žogali na jasi ob sosedovem vikendu. Tam se mi je zdelo kot v pravljici, tako blizu pa tako daleč od resničnega sveta. Samo nekaj korakov in bil si na začaranem mestu. Tam je čas tekel drugače. Tja sem hodila, kadar sem se hotela umakniti od vsakdanjosti ali karkoli razmisliti. V klepetu z malo Patricijo sva prišli do jase. Ustavili sva se pred njo in obstali. Začudeno sva se zagledali v rjavo morje. Nisem mogla verjeti svojim očem: jasa je bila polna dežnikaric, gob, ki smo jim po domače rekli marele.
»Patricija, ali veš, kaj je to?«
»Marele.«
Tudi ona je poznala te gobe, ki so vedno rasle po dežju, vendar toliko marel na kupu še nisem videla. Vprašala sem jo, če jih lahko prešteje.
»Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset … ne znam več,« zato sem nadaljevala sama – tja do triinštirideset. Ja, točno triinštirideset dežnikaric sem naštela. Ker se tam nisva mogli igrati, sem se usedla na prag vikenda in ob tla tapkala žogo. Razmišljala sem, kaj bi lahko naredili. Naberiva gobe, odnesiva jih domov in jih bom ‘spanirala’! Utrgala sem dve veliki gobi in ju podala Patriciji, potem pa utrgala še dve zame in odnesli sva jih domov. Pripravila sem jih za očeta in mamo, za Patricijo in zase za popoldansko malico. Kako so bile dobre! Mama me je pohvalila, da tako dobrih še ni jedla. Bila sem ponosna nase in s tem ponosom sem odpeljala Patricijo domov.
Stekla je k dedku in že od daleč vpila: »Marele, marele … na jasi pri vikendu! Klara pekla!« Dedek se je čudil, saj je bil zaverovan v časopis, zato me je vprašal, kaj pripoveduje mala. Povedala sem mu o gobah na jasi in da sem jih nekaj ‘spanirala’ za malico.
Kot vsak dan smo se dogovorili, da naslednji dan Patricija spet pride k meni v varstvo. In naslednji dan je res prišla. Rekla sem ji, da ji najprej preberem pravljico, potem pa stopiva do jase in nabereva nekaj gob za malico. Dopovedovala mi je: dedek pobral gobe, prodal, jedel … vendar se nisem zmenila za to. Mislila sem si: otrok je otrok, ne ve, kaj govori. Sama sem se počutila že skoraj odraslo, saj sem tisto leto zaključila osnovno šolo. Vzela sem košaro za gobe, mama me je opozorila, naj jih naberem samo toliko kot včeraj, da bo ostalo kaj še za druge, in stopili sva proti gozdu. Sproti sva spet zobali jagode in borovnice. Ko sva prišli do jase – pa šok! Dvakrat sem morala pogledati, si pomencati oči, ali vidim prav. Jasa je bila zelena, poteptana, niti ene gobe ni bilo več! Bila sem vsa iz sebe, da mi je košara padla iz rok in sesedla sem se na tla. S Patricijo sva se spogledali in rekla je: »Dedek!« Takrat so mi prišle do možganov njene besede po poti. Dedek je pobral čisto vse gobe. Sedela sem na tleh, trgala travo in jo grizljala. Tako sem se veselila malice, ki bi jo pripravila za družino. Grenkoba, žalost, vsi znani in neznani občutki so me preplavljali. Ni več gob, ni več gob, ni več gob, se mi je bliskalo pred očmi. Sosed, ki sem ga poznala celo svoje življenje, je pobral vse gobe. Za prodajo, so odmevale Patricijine besede. Jedli smo jih, je odzvanjalo nekje. Koliko časa sem pretresena sedela tam na tleh, ne vem. Lahko je bil samo hip, ko je Patricija rekla, da lahko greva k dedku po gobe.
»Otrok moj,« sem jo v obupu objela, »nikamor ne greva. Tukaj bova, dokler ne zrastejo druge gobe,« sem se kruto pošalila. Vedela sem, da teh gob še precej časa ne bo.
Patricija me je nemo opazovala. Morda je opazila moj obup, ne vem, saj je rekla: »Igrajva se!« Tisti dan se nisem mogla. Sedela sem tam in strmela v jaso, kot bi čakala, da zagledam gobe in je to samo privid. Potem sem vstala, z eno roko pograbila košaro, z drugo Patricijo in stopili sva proti domu.
Mama naju je pozdravila že na pragu in vprašala, kje so gobe. »Ni jih več,« sem rekla. Mama je ostala brez besed, tudi v njenih očeh sem zaznala razočaranje. Tisto popoldne sem se le malo ukvarjala s Patricijo, bila sem preveč potrta. Mučila me je misel: Patricijin dedek je pobral vse gobe.
Ko sem jo proti večeru peljala domov, dedka ni bilo. Za mizo v kuhinji je sedela njena mama, pred njo pa velik kup marel. Tistih marel, ki sem se jih tako veselila.
»Patricijo sem pripeljala,« sem medlo rekla.
»Je kaj narobe?« je vprašala njena mama.
»Nič ni narobe,« sem naredila vesel obraz.
»Jutri grem v mesto,« sem si izmislila, »imam nujne opravke.«
»Kaj pa naslednji teden?« me je vprašala.
»Ja, naslednji teden pa lahko,« sem ji odgovorila z mislijo, da sta samo še dva tedna, potem pa bom tako ali tako šla v šolo in tudi Patricija bo začela hoditi v šolo in ne bo več potrebovala mojega varstva.

ŽITNIK, Stanka. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 45.