Poslednja želja

Previdno odprem vrata majhne, zatemnjene sobe. Na postelji ob zidu leži moški. Obstanem in z nemirnim, begajočim pogledom iščem znan obraz. Velike vdrte oči strme vame in me vlečejo k sebi s čudno, neustavljivo silo. Dolgo se nisva srečala. Stari župnik iz vasi pod goro. Umira. Pred nekaj tedni so mu zaradi hude, neozdravljive bolezni odrezali obe nogi pod kolenom.
Trudoma premaknem svoji nogi in se približam postelji. Nekaj bi mu moral reči. Sedem na rob ležišča in ga gledam. Kam so šle zdaj vse moje besede? Na obrazu, potnem in belem, vidim, da me je spoznal. Kaj bo rekel on? Vem, da moram dokončati svoje misli, vse svoje vedenje, resnice in dvome. Bil je čudovit duhovnik; za njim je dolgo in bogato življenje. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. Dvigne roko in jo obnemoglo spusti na odejo. V meni vrejo spomini, ki so več kot to. Vsako nedeljo je stal pred cerkvijo med svojimi farani. Kakor oče, ki svetuje svoji družini. Za slehernega je imel veselo in pošteno besedo, nasvet, misel za prihodnost. Kakor nekoč davno, ko je bilo vse drugače kot danes. Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Gledam ga. Tako rad bi slišal njegove besede, njegovo zadnjo željo. Gotovo jo ima. Vsak ima svojo – poslednjo željo. V meni vrejo pekoče misli o naši prihodnosti. Saj res, ko je nad vasico hrumela nevihta poletja, je stekel pod zvonik. Otožno se nasmehnem. Plačeval je študij mlademu fantu, bodočemu duhovniku … Znova se premakne, Bolečina poslednjih minut mu skremži obraz. Hipoma se dvigne. Gleda me. Njegove oči otroško vdano in proseče zro vame. Tedaj zaslišim njegov glas. Izreče svojo zadnjo željo: »Rad bi – pokleknil! …« Osuplo se dvignem. Nima več nog, a rad bi pokleknil, poslednjič v podobi svojega dolgega življenja! Kimam brez besed in vem, da je ponižnost resnica in rešitev naše prihodnosti. On pa globoko vzdihne in – izdihne. Hitro pokleknem k njemu in vzamem njegovo desnico v svojo. Nanjo kapljajo moje vroče solze. Karkoli rečejo, te roke so bile svete, so bile duhovniške. Blagoslavljale so, povzdigovale Kruh in Vino. Samo te roke lahko storijo to in nobene druge! Mi pa pozabljamo, prazni, odtujeni, nehvaležni, brezverni. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda življenje nas bo naučilo nove, resnične ponižnosti, ki je prihodnost duhovništva in vere. Globoko v meni je ta resnica, ki je mnogi ne doumejo. So stvari, ki se začenjajo vedno znova, in je resnica, ki je ena sama in neuničljiva in večna, kakor Bog in Človek v večnosti …

STANISLAV. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 52-53.