Odprto okno

Večerna dežurstva. Vsaj enkrat na teden se je Andrej vračal nazaj v dijaški dom, da preživi večerne ure z dijakinjami in dijaki. Če je njegovo delo s srednješolci čez dan namenjeno predvsem njihovim pripravam za šolo, je skupno preživljanje večerov mnogo bolj osebno in sproščeno. Zato ima ta čas, čeprav nikoli ne ve, kaj ga v teh urah čaka, skoraj rajši kot delo v vzgojni skupini. Včasih so večeri umirjeni, da se sprašuje, ali je njegova prisotnost sploh potrebna, kdaj pa so razgibani in naporni, da se po končanem delu vrača domov ves utrujen.
Vedno obišče vse sobe. Vsaka živi in diha po svoje. V nekaterih se z učenci pogovorijo o šolskih obveznostih, v drugih o njihovih domačih in krajih, iz katerih prihajajo, drugod o hobijih, pa o glasbi, o prebranih knjigah in še o marsičem. Samo prisluhniti jim mora in pogovor steče. Kadar jih najde pri učenju, se na hitro poslovi, da jim ne bi jemal dragocenega časa pri pripravah na naslednji dan.
Po deseti uri, ko naj bi se spravili k počitku, je težav več. Toliko življenjske energije je v teh mladostnikih, da kar ne morejo zaključiti dneva. “Samo še to moramo narediti,” se radi izgovarjajo in obljubljajo, da bodo pohiteli. Šele proti enajsti se stavba toliko umiri, da prepusti delo nočnemu vzgojitelju in odide domov.
zgodba1 10 2020Čisto vsakdanji večer je bil. Obšel je vse skupne prostore, potem pa začel obiskovati sobe. Prijeten klepet je bilo slišati od vsepovsod. Potrkal je tudi na vrata Erikine sobe in malo počakal. Čeprav ni dobil nobenega odgovora, je vstopil. Soba je bila temna. “Vsa tri dekleta so nekje zunaj,” je pomislil in že hotel oditi, ko se mu je zazdelo, da je soba presenetljivo hladna. Prižgal je luč in začudeno opazil, da je okno sredi zime na stežaj odprto. Šele tedaj je zagledal Eriko, ki je vsa skrčena sedela na robu postelje.
“Erika in tema ne gresta skupaj!” mu je šlo skozi misli. Dobro jo je poznal. Ni bil njen vzgojitelj, a sta veliko delala skupaj, saj je že drugo leto sodelovala v filmskem krožku, ki ga je vodil. Okoli nje je bilo vedno sproščeno vzdušje. Njen smeh je bil nalezljiv. Šola ji ni delala težav, zato je lahko sodelovala v kar več dejavnostih.
»Sem mislil, da ni nikogar v sobi,« je rekel.
Ni mu odgovorila.
»Te zebe?« jo je vprašal.
Ni se premaknila.
Stopil je k oknu in ga zaprl.
Pogledala ga je. Tuj obraz je zrl vanj. Nič njenega ni bilo na njem.
»Erika, kaj ti je?« je dejal in se usedel poleg nje.
Molče je povesila pogled. Tišina je bila težka.
»Kaj se ti je zgodilo?« jo je zaskrbljeno vprašal.
»Nič,« je dejala odsotno. Bil je vesel, da je spregovorila.
Mimogrede je pogledala okno.
»Si ga namenoma odprla?«
Začudeno ga je pogledala. Zdelo se ji je, da ima vse zapisano na obrazu.
Samo prikimala je.
»Sta si prišla z Binetom navzkriž?« je vprašal.
Samo odkimala je.
»Ti je v šoli zaškripalo?«
Skušala je nekaj odgovoriti, pa ni spravila besede iz sebe.
»Sta se z mamo sprli?«
Odločno je odkimala.
»Nekaj je zelo narobe?«
»Vse je zelo narobe!« je butnilo iz nje.
»Kaj je to vse?«
Vstala je, naredila nekaj korakov in si pokrila obraz. »Razumete! Ne morem več živeti v takem svetu. Ne morem in ne maram.«
Samo čakal je. Čutil je, da ji je žal, da je spregovorila in da si istočasno želi, da bi svoji bolečini dala glas. Bolj sesedla se je kot usedla na stol.
»Pisali smo matematiko,« je tiho spregovorila. »Zadnji preizkus. Rešila sem vse naloge. Hitro. Skrivaj pošljem rezultate sosedu, razumete, sem mislila, da prijatelju, da bi preverila, če sem rešila prav. Vem, da je nekoliko boljši od mene. Nazaj dobim listek. Pri dveh nalogah so bili rezultati različni. Norim in popravljam, da mi je zmanjkalo časa.«
Vstala je in nemirno hodila po sobi.
»Svinja! Vse naloge sem pravilno rešila, on pa mi je poslal namenoma napačna rezultata, da sem pisala slabše od njega! Razumete. Tako je med nami. Vi tega sploh ne veste! Na bruhanje mi gre. Tega se ne grem več!«
»In zato si odprla okno?«
Samo pogledala ga je. Z nekim čisto posebnim pogledom.
»Če me ne bi bilo strah in če ne bi vi prižgali luč, bi našli sobo prazno.«
»In tistemu tvojemu sošolcu, za katerega misliš, da je celo tvoj prijatelj, bi se na tak način umaknila!«
Neki poseben nasmeh, neka jeza se je zarisala na njen obraz. »Naj si kar misli! Nikomur ne bom naredila te usluge,« je odločno dejala.
Usedla se je nasproti njemu. »Ko se začneš vrteti v začaranem krogu, te objameta tema in obup. In to vražje okno!«
»In takrat potrebuješ samo iskrico svetlobe …«
»… in nekoga, ki zapre okno,« jo je dopolnil.
Neki poseben izraz je bil na njenem obrazu. To sta bila zopet njen pogled in nasmeh.
V sobo sta glasno in vihravo prihiteli sostanovalki. Da sta bili v mestu, sta povedali, in da sta prezebli do kosti.
»Toliko časa še imate, da si skuhate čaj in vzemite v roke kakšno knjigo,« je predlagal Andrej in odšel proti vratom. »Če bom imel čas, se še oglasim,« je mimogrede dejal. Erika je samo prikimala.
Tiho je zaprl vrta za seboj. Brez cilja je hodil po hodnikih in upal, da ne bo nihče opazil njegovega nemira. Zajelo ga je čudno razpoloženje, kot ga še ni doživel. Pravkar doživeti dogodki so se v njem vrstili z vso naglico, vmes pa si je postavljal vprašanje: “Sem res stal na robu smrti? Sem res slučajno prav takrat stopil v sobo? Lahko ne bi prižgal luči in ne opazil odprtega okna. In če Erike ne bi tako dobro poznal, se mi temna soba ne bi zdela nič posebnega!”
Še sam ni vedel, kako je zaključil tisti večer. Vse je bilo tako drugače.
Proti enajsti, ko se je hiša umirila, je še enkrat stopil do Erikine sobe. Sostanovalki sta že spali. Bleda svetloba, ki je prihajala s hodnika, je osvetljevala njen obraz.
»Lahko noč,« je polglasno dejal.
Nasmehnila se mu je. Čeprav je odgovorila zelo tiho, je čutil, da je bilo v teh besedah veliko več kot samo večerni pozdrav.
Med vožnjo domov je kar naprej obnavljal pogovor z Eriko in si postavljal vedno ista vprašanja. Čutil je, da nikoli ne bo dobil odgovora nanje in da je bilo vse preveč naključij, da bi bilo lahko vse samo slučaj.

J. Jarc-Smiljan. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 10, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zajemi vsak dan

Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, prijaznost in veselje, pričuje za Boga in utira pot do njega.

(Janez Zupet)
Petek, 6. December 2024
Na vrh