Molitev te bo pomirila

Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
zgodba2a 12 2020Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Zajemi vsak dan

V malem mestecu je stala svoj čas tesarjeva hišica; v njej je prebival sam učlovečeni Bog. In v tej hišici je gospodinjila žena, ki jo je učlovečeni Bog imenoval mater in jo je ljubil in jo spoštoval in jo ubogal.

(Janez Evangelist Krek)
Petek, 7. Maj 2021
Na vrh