“Miklavž je!”

Pisalo se je leto 1956. To je bil čuden čas, ki ostaja le v bledem spominu tedanjih cicibanov, danes še živečih starih gospodov in gospa. Zima se je začela že na Dan mrtvih, 1. novembra. Učitelji – tako kot drugi državni uslužbenci – niso smeli hoditi k maši. Otroci so svoje učiteljice, ki so jim pravili tovarišice oziroma tršice, kljub svoji navihanosti in nagajivosti še spoštovali in ubogali, slednjič tudi zato, ker je sicer poredkoma, a vendarle priletela kakšna facka, navito je bilo kakšno uho, dečki pa so se bali, da bodo povlečeni za ta sladke. Pouk je bil izmenoma dopoldne in popoldne. Ni bilo še nalivnih peres, kemičnih svinčnikov in flomastrov, ni bilo delovnih zvezkov, mobilnikov in računalniških tablic. Cicibani so s seboj v šolski torbici prinašali poleg nekaj zvezkov malega formata le še Računico in Prvo čitanko Venceslava Čopiča, opremljeno s čudovitimi umetniškimi risbami Toneta Kralja. Na steni učilnice je bila podoba državnega voditelja maršala Tita, ki je s strogim pogledom ves čas iznad table gledal na učence in jih spodbujal k marljivosti. Ob prihodu učiteljice v razred so učenci morali spoštljivo vstati, reditelj je stopil pred tablo in zaklical ukaz “Mirno!” ter pozdravil “Za domovino!” in ves razred je odgovoril: “S Titom naprej!” (… ja, nekakšna molitev pred poukom …) Tudi šolska malica je bila skromna: rezina črnega kruha, košček oranžnega amerikanskega sira iz konzerve in skodelica bele kave, se pravi proje ali divke z mlekom.
To je bil čas, ko je bil sv. Nikolaj oziroma Miklavž v ilegali. Tedaj še ni bilo veselega decembra, v trgovinah še niso že ves december prodajali čokoladnih Miklavžev, Božičkov in Dedkov Mrazov, nekakšnih adventih koledarjev ter drugih dobrot, komercialno povezanih s praznovanjem božiča in novega leta. Celo Dedek Mraz, edini dovoljeni dobri mož v tistem času, se je smel pojaviti šele 26. decembra.
Priletna učiteljica gospodična Milka, za cicibane preprosto tršica, je na god sv. Nikolaja z aktovko v naročju stopala proti šoli k popoldanskemu pouku. Pot jo je vodila mimo postaje Ljudske milice, kjer je pogosto pred vrati stal brkat miličnik in srepo motril mimoidoče, tako da pot tam mimo ni bila prijetna. Tistega popoldneva ga ni bilo, zato je nekako z lažjim korakom nadaljevala pot. In prav tam jo je prehitel njen pranečak, obut v lepe rjave, nove čevlje, sicer tudi on ciciban. Veselo jo je pocukal za rokav in odhitel naprej. Srce ji je zaigralo, ko ga je videla hiteti v šolo v novih čevljih, zakaj prav ona je bila Miklavž, ki mu je tisto jutro prinesel nove čevlje. Ne samo novih čevljev, prinesel mu je tudi lepo leseno rdečo ‘patino’, kot se je tedaj reklo skiroju. Ja, srce ji je zaigralo, ko se je spomnila, s kakšnim veseljem je sprejel nepričakovani Miklavževi darili, katerih se ni nadejal. Njen še ne sedemletni pranečak je namreč še verjel v Miklavža in njegovo dobroto.
“Joj, kaj bo danes v razredu!” je nenadoma spreletelo staro učiteljico. Spomnila se je, da je med njenimi učenci tudi Slavko, sin glavnega miličnika, znanega po tem, da je nekaterim ljudem, ki so “hodili k maši”, povzročal težave in so se ga zaradi tega ljudje bali. Tudi ona je bila pri pouku v nekakšnem strahu, da ne bi učencem kazala svoje vernosti, saj se je zavedala, da bi Slavko doma kaj povedal. “Kaj bo, če bodo otroci govorili o Miklavžu? Kaj naj jim rečem?” Njen korak se je upočasnil, začela je premlevati svoje vedenje o sv. Nikolaju in oblikovala misel, ki jo bo, če bo potrebno, povedala učencem tako, da bo volk sit in koza cela.
Ob zvoku šolskega zvonca je vstopila v razred. Nemir v razredu je bil neobičajen, reditelj je pozabil na vsakdanji pozdravni obred, cicibani so čebljali drug čez drugega in šele njen vzklik: »Otroci, pouk se začenja!« jih je za silo umiril.
»Kaj vam je danes? Zakaj ste tako nemirni?« jih je strogo nagovorila. Navdušeno so kar sede in drug čez drugega začeli pripovedovati, da je danes Miklavž in da jim je prinesel to in ono, sicer skromna, a kljub temu zaželena in dobrodošla darila. Molče jih je poslušala.
Ko so nehali s pripovedovanjem, jih je nagovorila: »Glejte, miklavževanje je lep običaj, ko odrasli ljudje, praviloma starši in sorodniki, obdarujejo otroke v spomin na dobrotnika iz Male Azije, ki je v davnih časih pomagal revnim ljudem. Bil je tako dober, da so ga razglasili za svetnika. Ime mu je sv. Nikolaj, po grško Nikolaos in po domače Miklavž. Ampak danes Miklavža ni. Je le spomin nanj.«
Tedaj je Slavko dvignil roko in še preden mu je učiteljica dala besedo, je vstal in vzkliknil: »Tršica, Miklavž je! Tudi meni je nekaj prinesel.«

N. Cigoj, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2020), 28.