Jezusa sem gledal

Božič. To je bil za Gašperja vedno najlepši dan. Ne samo dan. Ves čas okrog božiča je bil zanj že od malih nog tako drugačen in enkraten. Takrat so se dogajale same imenitne stvari, saj je imelo postavljanje jaslic, krašenje božičnega drevesa, predvsem pa blagoslavljanje domačih prostorov neki poseben, skoraj skrivnosten pridih. In oče in mama sta postala tako pozorna in prijazna, njuni vedno hitri koraki so se vsaj nekoliko umirili. Celo brat in sestra, ki sta mu kot najmlajšemu venomer nekaj ukazovala, nista toliko sitnarila. Ko so šli k maši, je bila domača cerkev mogočno razsvetljena, pevci na koru pa so peli nenavadno milo in doživeto.
Gašper se niti ne spomni, koliko let je imel, ko je nekega dne okoli božiča zlezel v mamino naročje. Stisnila ga je k sebi in začela mrmraje peti božično pesem. Ko se je pesem končala, mu je s tihim, toplim glasom pričela pripovedovati, kaj se je zgodilo pred dva tisoč leti, ko sta se Jožef in Marija, tam v Sveti deželi, odpravila na dolgo pot v mesto, ki se je imenovalo Betlehem. Poslušal je mamino pripoved, v mislih pa spremljal popotnika na njuni poti. Dolga in naporna je bila ta pot. Ko sta prispela v mesto, ju je Gašper nekaj časa opazoval, potem pa se je kar naenkrat znašel v njuni družbi in jima želel pomagati iskati prenočišče. Neprijazni ljudje so mrko gledali vanje in jih podili izpred svojih vrat. Tako vneto je iskal, da niti ni opazil, da je ostal sam. Zbegano je gledal okoli sebe. Povsod sami neznani ljudje. Ulice so postajale vedno ožje in temačnejše. Hotel je že poklicati na pomoč, ko je opazil, da je tam za zadnjo hišo širok travnik.
Oddahnil se je, ko so noge začutile mehko božanje travnate preproge. Oziral se je na vse strani, a popotnikov ni bilo nikjer. Skoraj na robu travnika je majhen, preprost hlevček. Previdno se je približal in upal, da ga nihče, ki je morda v njem, ne bo opazil. Skril se je za skalo. Zdelo se mu je, da v poltemi vidi priprta vrata in za njimi dve postavi. Počasi in previdno je šel do drevesa ob hlevčku. Srce mu je začelo glasneje biti, ko je v zastrtih postavah prepoznal sveta popotnika. Jožef se je naslanjal na dolgo popotno palico ter zamišljeno gledal Marijo, ki je sedela na robu jasli. Zadržal je dih, da ju ne bi zmotil, da ne pretrgal zbranosti tega trenutka. Pa sta bila tako zamaknjena, da ga nista opazila. Naredil je še nekaj korakov in tedaj je opazil, da ima Marija v svojem naročju drobno dete, zavito v plenice. Tako čudovitega in milega obraza še nikoli ni videl.
“Seveda,” je pomislil, “Jezus je to!” Njegov obraz je bil osvetljen s svetlobo, za katero ni vedel, od kod prihaja. Jasno je videl vsako potezo na njegovem obrazu. Ni odtrgal pogleda od njega, dokler se mu ni zazdelo, da je Dete razširilo roke in se nasmehnilo.
“Morda me je Jezus opazil?” se je skoraj prestrašil.
Iz Jezusovih potez ni mogel razbrati, ali ga je opazil ali ne. “Seveda me vidi, saj je vendar Bog!” se je spomnil.
Na sebi je začutil, da ga Jezus resnično gleda. Tako močan je bil ta pogled, da je stopil nekaj korakov nazaj.
Nemirno se je premaknil v maminem naročju. Mama ga je pobožala po licu. Začudeno jo je pogledal.
»Skoraj bi zaspal,« je rekla.
»Saj nisem spal. Jezusa sem gledal.«
»Jezusa si gledal?« se je začudila mama, oče pa je zamahnil z roko.
»Res, čisto od blizu sem ga videl.«
Mama ga je še enkrat pobožala po licu, Gašper pa se je zazrl v njene oči. »Mama, tako podoben pogled imaš.« Mama se mu je prisrčno nasmejala in ga stisnila k sebi
»In kje si videl Jezusa?« ga je vprašal oče.
»V hlevčku. Jožef se je opiral na popotno palico, Marija je sedela na robu jasli in držala v naročju Jezusa, Jezus je pa pogledal mene. Res je bilo tako.«
Bil je presenečen, ko je oče dejal, da se je Jezus vendar rodil v votlini, mama pa je hitro rekla, da to sploh ni pomembno.
»Pa sem ga videl, res sem ga videl. Čisto od blizu,« je prepričljivo dejal ter zlezel iz maminega naročja.
Pogosto, zelo pogosto se Gašper spomni tega doživetja. Čeprav je kmalu vedel, da takrat ni stal poleg hlevčka, je na sebi še vedno čutil tisti Jezusov pogled. Zapisal se je globoko vanj. Kadar si ga mogel priklicati v spomin, je vedel, da mora pogledati sam vase.

JARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2021) 1, str. 24-25.