Božično doživetje

Pred leti sem kot mati dveh majhnih otrok čez noč ostala brez varstva. Bili so časi, ko si moral otroka skorajda še v trebuhu prijaviti v čakalno vrsto za vrtec. Torej, ostala sem brez varstva: mama mi je sporočila, da v ponedeljek ne bo več prišla čuvat moji deklici. Obupana sem v petek popoldne sedela na klopci pred hišo in opazovala deklici, ki sta se po dvorišču podili za žogo. Alenka, starejša, je žogo brcala, dveletna Barbara pa je bolj capljala za njo. Bil je sončen jesenski dan, kakršnih je v Ljubljani bolj malo, in bil bi čudovit tudi zame, če me ne bi mučile skrbi, kako v ponedeljek v službo.
Pogled mi je odtaval nekam daleč, potem pa je obstal na skupini otrok, ki so prečkali cesto. Pogledala sem bolj natančno in videla, da sta na začetku in koncu te otroške skupine redovnici. Skočila sem pokonci in odhitela k vratom dvorišča, zapahnila vrata in stekla k tisti skupini. Redovnici sta me prijazno pozdravili. Ko sem razložila, za kaj gre, sta mi povedali, kam se lahko obrnem za pomoč. Vrnil sem se na dvorišče, spravila deklici v hišo, jima rekla, da pridem brž nazaj, ter hišo zaklenila.
Odpravila sem se tja, kamor sem bila napotena. Nadvse prijazno me je sprejela mati prednica. Ko sem ji razkrila svojo težavo, mi je rekla: »Le pripeljite svoji punčki v ponedeljek zjutraj.« Čeprav sem ji iskreno povedala, da nisem verna, da nisem krščena, tudi moji hčerki ne, da sem otrok oficirja, komunista, ki mi kot otroku ni dovolil niti pogledati proti cerkvi. Ko sem nekoč v prvem razredu osnovne šole po pouku šla z ostalimi otroki k verouku, je oče imel veliko težav v službi, jaz pa rdečo zadnjo plat. Mati prednica me je razumevajoče poslušala, vendar vse to ni nič vplivalo na njeno odločitev, da sprejme moji deklici v skupino otrok, ki jih varujejo.
Vsa srečna sem ju v ponedeljek zjutraj peljala tja. Čisti, prijetni, topli prostori so me navdušili. Prostore pa niso ogrevali samo radiatorji, ampak tudi topla srca, nasmeh na prijaznih obrazih, polnih ljubezni. Pomirjena sem odšla v službo.
zgodba4 01 2021Minila je jesen, nastopila je zima. Nova oblačila in obutev, ozimnica, kurjava … in z možem nisva vedela, kako bova shajala z najinimi dohodki. Šla sem do prednice in jo prosila, če mi lahko odložijo plačilo za en mesec, ter obljubila, da bom naslednji mesec poravnala dolg za dva meseca. Poslušala me je ter z nasmehom na ustnicah rekla, da ni problema.
Ko sem naslednji mesec, sredi decembra, dobila plačo, sem takoj po službi odhitela na banko, dvignila potrebni znesek, ga skrbno dala v kuverto in odšla po deklici.
Potrkala sem na vrata prednice in ji izročila kuverto z opravičilom zaradi zamude in z iskreno zahvalo. Pozdravila sem jo in šla proti vratom. Tedaj pa me je ona poklicala nazaj in stopila k meni ter rekla: »Gospa, naj vam zaželim vesel božič.« Mislim, da sem zardela od sramu, da se tega nisem spomnila sama. Stegnila je desnico proti meni, z drugo roko pa mi je stisnila v dlan kuverto z denarjem za dva meseca. Z nasmeškom je prikimala mojemu začudenju in še enkrat ponovila: »Vesel božič!«
Še danes, po tolikih letih, mi solze zameglijo oči, ko se spomnim na to čudovito doživetje.
Čez nekaj časa ste bili ob pomoči ene od redovnic, ki je (v civilni obleki) prihajala k nam na pripravo, moji deklici krščeni. Njun krst je bil nekaj lepega, svečanega. Plečnikova cerkev v Šiški je bila zasedena do zadnje klopi, iz množice so sijale oči dobrih sester. Pater, ki je krstil moji punčki, je postal družinski prijatelj. V molitvenikih, ki sta ju dobili v dar ob krstu, je bilo z velikim črkami napisano: KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

SLAVI, (zgodbe), Ognjišče (2021) 1, str. 77.

Zajemi vsak dan

Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.

(Franc Bole)
Torek, 18. Januar 2022
Na vrh