Ali ti lahko rečem mama?

S strahom in čudno tesnobo v srcu je pričakovala sveti večer. Namesto da bi se veselila praznika Jezusovega rojstva, se je počutila nesrečno in neizmerno žalostno. Že nekaj dni je pekla in pospravljala po hiši. Takoj ko je prišla iz službe, se je lotila dela, da bi družini pripravila čim lepše praznovanje, a strah pred tem čudovitim večerom ji je vedno bolj polnil srce.
“Bo tudi letos tako, kot je bilo lani?” se je spraševala.
Lani jo je Boštjan, sedaj že njen mož, prav na sveti večer prvič pripeljal domov, da pove svojim trem otrokom, da se bosta poročila. In to prav na ta večer! Tega ne bi smela storiti, s tem sta napravila največjo napako. Tega sta se zavedla šele, ko je bilo že prepozno. Vse življenje se bo z grenkobo spominjala tistih trenutkov. To je bil najbolj žalosten božič v njenem življenju.
Boštjan je bil že dve leti vdovec. Žena mu je umrla za rakom in ga pustila s tremi nedoletnimi otroki. Takrat, ko so izgubili ljubljeno mamo, je Lovro imel šestnajst let, Mateja dvanajst, Polonci pa je bilo komaj pet let. Videl je, da tako ne gre naprej: dom potrebuje gospodinjo, otroci pa žensko, ki bo do njih ljubeča. Da bi jim nadomestila mater, ne, tega jim ne more nihče, tega se je dobro zavedal. Sam ni zmogel vsega. Delal je v dveh izmenah in tako so bili otroci vsak drugi teden cele večere sami – tako ni šlo naprej.
Z Andrejo sta se poznala vse življenje. Bila sta iz istega kraja, da pa bi bila kdaj v mladosti par, ni nobeden od njiju niti pomislil. On si je kmalu ustvaril družino. Svojo Minko je spoznal na gasilskih vajah v sosednji vasi. Zaljubila sta se in se poročila. Povezovalo ju je mnogo stvari: tudi ona je bila gasilka, oba sta rada hodila v hribe, ona je delala v isti tovarni kot računovodkinja in oba sta imela zelo rada ples. Pričela sta skupaj hoditi k folklori, bilo jima je res lepo, dokler nista posegli vmes bolezen in smrt. In družinske sreče je bilo v hipu konec.
Drugačno življenje pa je imela ona, Andreja. Odkar je za silo odrasla, je skrbela za bolehne starše. Njo sta dobila, ko sta bila oba že čez štirideset. “Zgodil se je čudež,” sta večkrat ponavljala in svoji edinki posvečala vso svojo ljubezen. Tako je ob skrbi zanju kar pozabila nase. “Moram jima vrniti, ko sta tako lepo skrbela zame,” si je vedno govorila in niti pomislila ni, da bi si ustvarila družino. Ko je od zdravnika zvedela, da verjetno nikoli ne bo mogla imeti otrok, je opustila še zadnjo misel na poroko. Izučila se je za kuharico in dolga leta kuhala v osnovni šoli, doma pa je skrbela za skromno domačijo in za starše. Prvi se je pred nekaj leti od tega sveta poslovil oče, kakšno leto za njim pa še mama. In ostala je sama.
Z Boštjanom sta se nekajkrat srečala pred šolo, ko je prišel iskat svojo najmlajšo, in tako so se pričele tkati neke vezi. Ne, to ni bila zaljubljenost, ampak všeč sta si bila. Ko mu je povedala, da ne more imeti otrok, je upal, da bo vzljubila njegove tri. Njej ni bilo prijetno ob misli, da bi bila na stara leta sama. Vedela je, da je Boštjan dober človek in da ji bo z njim lepo, pa sta postala par. »Po novem letu se bova poročila, da boš lahko prišla k nam,« ji je rekel, »še prej pa morava povedati otrokom.«
Ko je prišla na sveti večer v hišo, da se pogovorijo, se je vse sesulo kot hišica iz kart. Sedli za mizo k večerji. Ko je oče spregovoril, so otroci obnemeli. Potem pa je izbruhnilo. »Mi ne rabimo nikogar, smo lahko sami, naše mame ni več, druge pa nočemo!« je prvi položil žlico na mizo Lovro. »Mačehe pa že nočem, da nas bo tepla, kot piše v knjigah,« je šlo na jok Mateji. Mala Polonca pa je zajokala: »Svojo mamico hočem!« in se stisnila k starejši sestri. Potem so vsi trije vstali in zapustili kuhinjo. Jedi se ni nihče dotaknil, tudi onadva ne. Potem so prišli, oblečeni za polnočnico.
»Se bodo že unesli, boš videla,« jo je skušal tolažiti. »Ne, mene ne bodo nikoli sprejeli, preveč slabega se je vedno govorilo o mačehah. Jaz bi jih imela zelo rada,« je rekla žalostno.
Potem so se vsak zase odpeljali k polnočnici: otroci z očetom, ona pa sama s svojim avtom. Bilo je prvič, da ni stopila na kor k pevcem, kjer je tako rada prepevala. Stisnila se je v kot in celo mašo prejokala. Tri starejše ženice so jo začudeno gledale in ji prišepetavale: »Kar jokaj, solze so najboljše zdravilo za ranjeno dušo, me že vemo.« Na božič ni šla nikamor.
Po kosilu je prišel Boštjan in celo popoldne sta premlevala, kako naprej. »Veš, božič je praznik družine in sinoči so otroci še posebej pogrešali mamo. Vsako leto so skupaj pripravljali praznovanje, letos pa sem se vrinila jaz, ko še niso bili pripravljeni,« je razglabljala. »Res sva ga polomila,« je priznal Boštjan, »in kar nekaj časa bo trajalo, da bova to popravila.«
Poroko sta prestavila na pomlad, do takrat pa ni več zahajala k njim domov. Le kuhala je zanje pri sebi, da jim je Boštjan vozil domov in se mu ni bilo treba ukvarjati še s kuhanjem. Precej je sicer že pomagala Mateja, vsemu pa le ni bila kos. Tudi likala jim je ona. Drugače pa so se izogibali drug drugemu. Če so se srečali pred šolo ali pred cerkvijo, so se vljudno pozdravili in to je bilo tudi vse.
Aprila sta se na tiho poročila. Odpeljali so se z Boštjanovim bratom in ženo, ki sta ju ves čas podpirala in spodbujala, v Piran in tam preživeli en res lep dan. Otroci so odklonili, da bi šli z njimi, čeprav so zelo radi hodili na morje. »Je še premrzlo za kopanje,« sta rekla starejša dva in pri tem je ostalo.
Potem se je preselila k njim in življenje je teklo dalje. Otroci je niso odklanjali, sprejeli pa tudi ne. Vedno so do nje držali neko razdaljo. Sami so pospravljali sobe, Mateja Lovrovo in svojo, v kateri je zraven nje spala tudi mala Polonca. Ona jim je samo pripravila posteljnino, v njihove prostore pa ni vstopila, tudi takrat ne, ko jih ni bilo doma. Ni se ji zdelo pošteno, da bi izrabljala njihovo odsotnost.
Le nekega večera je vstopila v sobo deklet in hotela pokrižati Polonco. Ta jo je prijela za roko in zašepetala: »Saj se znam sama.« »Vem, a bi te rada tudi jaz,« je rekla skoraj plaho. »Ne, ti je že ne boš križala!« je od računalnika skočila Mateja. »Samo mami nas je lahko, ti pa ne boš nikoli naša mami, nikoli!« Globoko ranjena je zapustila sobo. Kadar sta bili z malo sami, je ves čas čebljala, se pogovarjala z njo in ji bila ves čas za petami, ko pa sta bila zraven starejša dva, je bila tiho. Ti njuni skupni trenutki so bili zanjo nepopisno lepi in tako srečna je bila.
Pa se je odločila. Nekaj dni pred božičem je vsem trem napisala lepo pismo in ga dala v roke Mateji: »Prosim, da to moje pismo preberete skupaj.« V njem je napisala, kako rada jih ima. Sama ne mora imeti svojih otrok, pa je zato postala žena očeta, ki ima nje, da bi jim bila mama. Odprla jim je svoje srce in opisala svoje življenje prej, ko je bila še sama, in zdaj, ko živi z njimi in je kljub zadovoljstvu zelo zelo žalostna, ker je ne sprejmejo.
Že naslednji dan so po šoli vsi trije prišli k njej v kuhinjo in malce v zadregi vprašali: »Ali ti lahko pomagamo?« »Seveda, le pridite!« se je nasmehnila in jim že delila predpasnike. V hipu je nastal živžav, vsi trije so govorili drug čez drugega, pol peciva in piškotov so prežgali, ker tudi ona od samega veselja ni bila dovolj pozorna. Ostala je previdna: »Ne smem se jim preveč približati, da se spet ne zaprejo kot školjke,« si je dopovedovala. Med delom mame ni omenjal nihče, le enkrat je Mateja pripomnila, da je take piškote najraje pekla tudi mama. Naslednje dni so ostajali dlje pri njej v kuhinj, še vedno pa so bili ‘na varnostni razdalji’. “Morda pa je moje pismo vendarle padlo na rodovitna tla,” je pomislila na najboljše.
Prišel je božični večer. Sedli so k večerji. Oče je, kot vedno, pomolil, otroci pa kar niso prijeli za žlice, dregali so drug drugega in si nekaj prišepetavali. Onadva sta jih samo gledala in molčala. “Ali bodo šli od mize takoj, ko bodo pojedli, ali pa se bomo nocoj mogli pobotati,” se je spraševala.
Tedaj so vsi trije vstali in Mateja je spregovorila: »Oprosti, Andreja, za vse, kar smo ti v teh mesecih hudega storili. Žal nam je za vse solze, ki si jih potočila zaradi nas. Zdaj vemo, da nas imaš zelo rada, in obljubljamo ti, da bo odslej drugače.«
Ponudila ji je roko, ona pa je planila okrog mize in vse tri stisnila k sebi. Od sreče je zajokala in zajokali so tudi vsi trije otroci ter se še bolj stisnili k njej. Kako so ves ta čas pogrešali nežno roko, ki bo jih božala, kako so pogrešali nekoga, h kateremu bi se zatekli po nasvet in tolažbo, s katerim bi delili veselje ob uspehih. Prezgodaj so izgubili mater, ona pa je bila trdno odločena, da jo bo skušala vsaj malo nadomestiti. Vse to jim je povedala v pismu, jim ponudila svoje srce, svoj materinski objem. Zaupali so ji, ker so čutili, da misli iskreno. Zato so na ta sveti večer prisrčno objeti v znamenje, da hočejo popraviti zamujeno. “Škoda, da jim nisem pisma napisala že prej,” je pomislila, “a je že Bog hotel, da gremo vsi skozi to preizkušnjo.”
»Ali ti lahko rečem mama?« je spregovorila Polonca. »Tako hudo mi je, ko nimam komu reči te lepe besede.« Vanjo je bilo uprtih dvoje prosečih oči, v katerih so se lesketale solze. »Seveda, vedno lahko, vesela bom. Tvoja prava mama je v nebesih, jaz jo samo nadomeščam,« se je skušala pošaliti. »Vem, vem,« je rekla mala, »vseeno pa ti bom od danes naprej vedno rekla mama.« Prižela jo je k sebi na prsi. Drobno telesce se je privilo k njej in od ugodja rahlo zadrhtelo. V tem trenutku se je zaobljubila, da bo storila vse, da te drage otroke ostreči s svojo materinsko ljubeznijo.
Tako iz srca še nikoli ni pela pri polnočnici, h kateri so šli skupaj, saj je čutila, da se zanjo pričenja novo, lepše življenje.

KUMER, Anica, (zgodbe), Ognjišče (2020) 1, str. 30-31.