Fant, čigav si pa ti?

Slavkov svet je bila domača hiša, velik vrt, ki se je nadaljeval v sadovnjak, predvsem pa mogočen hrast, ki je stal med njihovo in sosedovo hišo in je otroke vabil pod svojo razkošno krošnjo. Njegov starejši brat in sosedovi otroci so ob mogočnem deblu iz desk in vsega, kar jim je prišlo pod roke, naredili nekakšno domovanje, v katerem so potem prebili ure in ure, saj so se v njem čutili tako prijetno in varno. Vsaka beseda je imela tam čisto drugačen, zaupen zven. In skrili so se v njem, kadar je pripekalo sonce ali kadar je deževalo. Tako prijetno je bilo poslušati pesem dežnih kapelj, ki so padale po pločevinasti strehi.
Sveta izven svoje vasi je komaj kaj poznal, saj so le poredkoma odhajali od doma. Zato se je nekega dne skoraj prestrašil maminega naročila, naj gre v kakšne štiri kilometre oddaljen kraj k mesarju. Starejši brat je šel k prvemu svetemu obhajilu in za to priložnost je bilo treba pripraviti nekoliko slovesnejše kosilo. V tistih časih je bilo meso na mizi le nekajkrat na leto, pa še takrat ga ni bilo prav veliko. Mama mu je pripravila majhen nahrbtnik, vanj dela denarnico in listek, na katerega je napisala, kakšno meso in koliko mesa potrebuje, ter mu naročila, naj ga izroči mesarju.
Čeprav je bila pot dolga, ga ni utrudila, saj je bila vajen pešačenja na njive in na pašnike pa tudi sicer se je cele dneve podil z otroki po vasi. Mama mu je podrobno opisala pot in tudi kako bo prišel do mesarjeve hiše, tako da ni dolgo iskal.
Mesnica je bila prazna. Listek je izročil mesarju, ki se je moral skloniti čez pult, da ga je dosegel. Prebral ga je in preložil nekaj kosov mesa. Na tehtnico je položil šumeč papir, nanj vrgel izbrano meso, pogledal na številčnico, dodal še manjši košček in vse skupaj zavil, da je prijetno zašumelo. Slavko mu je izročil denarnico. Mesar je vzel iz nje denar, sam pri sebi polglasno računal, še enkrat pogledal na tehtnico, nato pa v denarnico stresel nekaj drobiža. Slavko mu je izročil nahrbtnik in mesar je vanj položil zavitek.
Ko je odhajal, je pogledal mesarja in ga lepo pozdravil, kot mu je naročila mama, ter zaprl vrata za seboj.
Pot nazaj se mu je bolj vlekla, saj se je večinoma vzpenjala in nahrbtnik je postajal vedno težji. Doma ga je z olajšanjem odložil in počakal, da je prišla mama. Odvila je zavitek in se začudila: »Mesar se je zmotil! Premalo denarja si imel. Tako dragega mesa nisem naročila! Nazaj boš šel!«
Slavko jo je žalostno pogledal. »Mama, tako zelo sem utrujen,« je zastokal. »Ne muči fanta,« je dejala soseda, ki je bila ravno na obisku. »Naslednji teden sem sama mislila iti po nekaj mesa, pa ga bo Slavko prinesel, pa še vaše bo poračunal.«
Mama se je strinjala, Slavku je odleglo.
Čez dober teden se je zopet odpravljal na pot. »Ta denar izroči mesarju, sicer je pa vse napisano na listku,« je dejala mama in dala v nahrbtnik njihovo denarnico in nato še sosedovo.
Pot se mu je zdela tokrat krajša in lažja, ker jo je že poznal. Mesarju, ki se je zopet sklonil čez pult, je dal najprej denarnico sosede, potem pa še njihovo. Ko jo je odprl, je dolgo in pozorno bral in mimogrede pogledal denar.
»Fant, čigav si pa ti?« ga je vprašal.
Slavko mu je povedal, iz katere vasi prihaja in katera je njihova hiša. Zdelo se mu je, da si ta prijazni stric ne predstavlja prav dobro, od kod prihaja, zato je dodal, da ob njihovi hiši stoji zelo velik hrast.
Mesar ni rekel nič, le nekoliko dlje je trajalo, preden je začel zavijati meso v papir. »To je za vašo sosedo,« je dejal in dal zavitek v nahrbtnik, »to je pa za tvojo mamo. In denar tudi,« je še dejal.
Slavko je prikimal, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno zaprl vrata za seboj.
Ko je mama doma odprla nahrbtnik, ji je Slavko povedal mesarjevo naročilo, kot si ga je zapomnil. Mama je previdno odvila svoj zavoj, ga nekaj časa držala v roki in brez besed zrla vanj. Nič ni rekla, le izraz na njenem obrazu se mu zdel nekaj posebnega.
PPP
Šolanje ga je odpeljalo iz domače hiše in ostal je v tujih krajih, vedno pa se je rad vračal domov, ki ga je prevzel njegov brat. Pogosto je stopil tudi k hrastu, da so se vanj vrnili nešteti občutki in spomini. In žal mu je bilo, da je z leti njihovo zavetišče vedno bolj propadalo, zato se je razveselil, ko so ga začeli bratovi otroci obnavljati.
Po mnogih letih je ponovno stopil v tisto mesnico. Ko je zaprl vrata za seboj in zagledal pult, ki ga zdaj ni več gledal od spodaj navzgor, se je od nekod vrnil vanj skoraj pozabljeni stavek: “Fant, čigav si pa ti?” Ko so bile besede izrečene, jih ni razumel. Zdaj pa so ga navdale s ponosom in z veliki spoštovanjem je pomislil na svojo pokojno mamo.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2020), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.